Marširam1 danes od faksa proti centru. In primarširam na Bregu mimo treh deklet ki so sedele na klopci. Ošinem jih z pogledom, na hitro ugotovim da so luštne, ampak da nosijo tista hipsterska očala ki so mi yuck.
Že jih skoraj pozabim. Ubistvu se sedajle sploh ne spomnim niti kako so zgledale, samo očal se spomnim. Niti ne vem ali so jih nosile vse ali samo ena, ali dve.
Nakar mi ena od njih reče Živjo. O.O
In kaj naredim? Ih, kaj neki le, odzdravim nazaj in grem naprej. Je treba bit vljuden, ane?
Ne vem sier kako je izgledalo na zunaj iz njihove perspektive, ampak mene je navznoter skoraj kap zadela. Dobesedno sem se ustrašil pozdrava. Najbrž zato ker sem bil pogreznjen v svoje misli2 in vsega skupaj niti nisem dobro dojel.
In potem naslednje misli, ko sem bil itak že mimo: Was she talking to me? Why would she do such thing? I better keep walking.
Šele čez kakšnih 15 minut, ko sem že sedel na busu, sem se le domislil, da je to morda bil conversation starter. Recimo da bi ji jaz potem rekel nazaj živjo in še pristavil “se poznava?”. Mogoče je tudi pričakovala kaj takega?
Kakorkoli sedaj je že zdavnaj mimo. Jaz sem pa tudi preveč smotan, da bi se uspel na licu mesta domislit in obrnit situacjo v svojo smer.
Pomojem bom moral doživet še nekaj takšnih “close encounters of the third kind”, da se bom naučil ustrezno regairat. Ljudje ste čudni. You talk to strangers.
