V uvod naj povem, da se je tam rodil pisatelj in prvi slovenski pripovednik Josip Jurčič in kjer se tudi dogaja roman Deseti brat, ki ga je spisal Jurčič. Tam tudi še danes stoji gostilna Obrščak kjer so se nekdaj (pa najbrž tudi dandanes) zbirali okoliški kmetje.
No pa začnimo lepo po vrsti kakor so hiše v Trsti 
Najprej sem se zjutraj zbudil in odšel h dedatu in babi. Tam sem malo zabušaval nato pa sem se odločil da grem do 12-ih h očiju. Ob 12-ih sem bil zmenjen z starima staršema, da pojemo juho, ki jo je skuhala babi in gremo potem proti Muljavi, kjer bomo imeli bolj konkretno kosilo.
Pot nas je vodila po stari cesti za Litijo mimo Ribč, kjer je, s strani ribičev, znana mrtvica z istim imenom kot naselje Ribče.
Pot nas je nato vodila naprej proti Kresnicam kjer stoji Industrija Apna Kresnice (IAK).
Most čez Savo za Kresnice.
Potem nas je pot vodila naprej ob Savi, do Litije in čez njo. V Litiji smo zavili za Šmartno pri Litiji kjer stoji cerkev sv. Martina zgrajena v neogotskem slogu.
In uspelo mi jo je “pritisniti” kar med vožnjo 
Pa še slika iz zraka pobrana na Wikipedii
Cesta nas je potem vodila naprej mimo gradu Bogenšperk kjer je njega dni prebival Janez Vajkard Valvasor, ki je med drugim napisal tudi Slava vojvodine Kranjske (morda jo kdaj preberem). Danes pa je tam muzej in poročna dvorana.
Nekje na poti, naprej od gradu, smo se ustavili, da sta se deda in babi slekla, saj sta se preden smo odšli od doma oblekla približno tako, ko da smo sredi oktobra ali novembra.
Ker sem se jaz, preden sem se doma usedel v avto, že slekel sem ta čas hitro izkoristil za eno fotografijo.
Naprej do do Muljave se ni zgodilo nič pretresljivega ali omembe vrednega kar bi bilo potrebno zabeležiti s fotografijo.
Ko smo končno le prispeli na Muljavo, smo najprej šli na kosilo v že prej omenjeno gostilno Obrščak.
Ambient v gostilni mi je bil nadvse všeč in tudi prijazna postrežba, ki smo jo doživeli me je nadvse razveselila. Natakar je imel prijazen profesionalen pristop in ko smo izrazili željo, da bi nekaj pojedli nam je kar na pamet povedal njihovo ponudbo. Kot je za tako bolj vaško gostilno značilno izbira hrane ni bila prav pestra, ampak neke hudo pestre ponudbe niti nisem pričakoval. Predvsem so imeli razne pečenke, klobase, krvavice, zelje, pražen krompir in podobno, imeli pa so na srečo tudi postrvi. Sam teh zadev ne maram, zato sem vprašal, če imajo morda kalamare (standard pri meni), po pričakovanju jih žal niso imeli. Nazadnje sem se odločil za postrv, ki se je izkazala za odlično izbiro.
Medtem, ko smo čakali na hrano, sem jaz vzel v roke fotoaparat nekajkrat “pritisnil” sobo v kateri smo sedeli.
Na hrano smo morali sicer nekaj časa počakati, kar pa me ni toliko motilo, saj to pomeni, da je vse pripravljeno sveže in sproti.
Postrv, ki sem jo jedel je bila odlična, da že dolgo nisem podobne jedel. Deda in babi, predvsem babi, sta imela neke pripombe na njuna obroka, ampak nič ne de, vseeno je bilo dobro.
No tukaj bi si bralec lahko mislil, da smo počasi s polnimi želodci krenili domov in je s tem lepe popotniške zgodbe konec.
Ampak temu ni tako, naš prvotni namen ni bil imeti kosilo na Muljavi, ampak iti na obisk h sorodnikom, po babini strani, ki imajo vikend v Leščevju. Za srečanje smo bili že vnaprej domenjeni.
Ivo in Majda, ki sta omenjena lastnika vikenda in sorodnika sta me bila nadvse vesela. Kako me le nebi bila, saj se vidimo le nekajkrat na leto in tudi jaz sem bil vesel njiju.
Po prisrčnem pozdravu smo odšli v hišo, čeprav bi meni bilo skoraj ljubše sedeti zunaj pod nebom, kjer je veliko prijetneje. Ko smo tako sedeli in debatirali, kritizirali, opravljali o vsem mogočem sem se sam rahlo dolgočasil in sem zato v roke vzel foto aprat in se igral z njim. Med drugim je nastalo tudi nekaj slik.
Glaž vina zvrsti rose z imenom Cviček, ki je tudi, takorekoč, ne daleč doma.
Tega sta pila Ivo in deda, babi in Majda pa bolj prisegata na bela vina.
Po klepetanju smo se še malo sprehodili okoli hiše, kjer sem posnel še eno fotografijo
Pogled z vrta na sosednji hrib.
Za konec in “varnejšo” pot pa so spili še glažek belega, ki je bil mislim da rizling, polsuh.
Sam vina seveda nisem pil.
Vreme je bilo kot naročeno, lepo sončno z prijetnimi 20°C v senci. Bilo je zelo lepo in tudi dan je bil lepo izkoriščen, še lepše pa bi bilo če meni nebi zaradi slabokrvnosti bolela glava.
Bo treba kaj podobnega ponoviti. Po možnosti še v kake druge kraje in konce slovenije, ki so prav tako lepi
Če se komu utrine kak predlog naj ga le kar posreduje v komentarje in bo obravnavan na naslednjem zboru skupščine starešin pri nas doma 
Pa Lp do naslednjič.