V sobi je temno, gorijo le namizna lučka in dva ekrana na mizi, v ozadju pa se na nižji jakosti vrti Adi Smolar. Ravno pravšnja izbira za tele trenutke in okoliščine. Jaz pa sedim na stolu, obrnjen stran od računalnika in razmišljam, razmišljam o čemerkoli mi pade na pamet. Brat pride v sobo in se začne sprehajati po sobi in nekaj pripoveddovati. Prvo pove, da dobimo obiske, za katere mi roko na srce, ni niti malo mar. O čem pripoveduje naprej ga v bistvu sploh ne poslušam več zavzeto, čeprav on misli da ga. Mislim, da najprej pripoveduje nekaj o shemi razpada radioaktivnih elementov, ki jo imam na steni, ujamem še nekaj o Živem srebru nato pa spet padem nekam v svoje misli. O čem razmišljam niti ne vem povedat, misli bolj ali manj takoj pozabim. Izginejo v neskončnost, tam od koder so tudi prišle. Iz prihodnosti v preteklost.

Potem se spet malo vrnem, ko zaslišim brata, ki me sprašuje, če sem kdaj igral odbojko. Odgovorim mu, da ja in ga poizkušam potem kolikor toliko zbrano poslušati. Pove, da so oni v šoli danes igrali odbojko in potem doda še, da so njegovi sošolci bedaki, ker so se nekaj usajali nanj, ker ni prav odbil žoge. Tukaj se že počasi izgubim nazaj v misli in prva, ki me prešine je, da what da fuck to meni pripoveduje, ki me zanima to ravno toliko kot lanski sneg. Če bi mu rekel, da me to tudi malo ne zanima in da naj “odjebe” nebi bilo ravno lepo. Zato se raje delam kot da poslušam, vsake toliko časa zamrmram mhm in ga pustim naj govori, sam pa razmišljam naprej o xy stvareh.

Nato se predramim iz zasanjanosti si grem v kopalnico namazat z lidokainom afto, ki me boli ko sto hudičev in je delno tudi kriva za mojo zasanjanost. Saj zaradi bolečin težje govorim in se potem še bolj kakor običajno predajam mislim. Potem se odpravim v spodnji štuk, kjer ravno naletim na obiske, ki so že prišli. Kaj več od živjo ne rečem in se bolj ali manj brigam zase. Spijem kozarec vode, vmes pa dobim še pripombo od mami, če hujšam, ker nisem cel dan nič konkretnega jedel. Jebiga men se ne lub kuhat. Moj odgovor na njeno pripombo je, da ja in da je to moj nov šport. Potem pa se vrnem v sobo.

Kljub premikanju, ki sem ga napravil se nisem čisto nič bolj zbudil in spravil iz zamišljenosti. Malo pobrskam po netu, če je kaj novega, nato pa se z počasnostjo lenivca domislim, da bi pa morda lahko kako objavo spisal.

Pisanje objave, tele mimogrede, se vleče ko ponedeljek, ker se vmes večkrat zasnajam ali odjadram na internet. Vmes med vsem tem razmišljanjem, sedenjem in delanjem nič nasploh, poizkušam na skype zbudit Jureta, ki je večino popoldneva odsoten in me ne šmirgla. Najbrž se uči, matematiko, ali pa kemijo. No le kar naj se, vsaj nekdo je priden. Za razliko od mene, ki imam tukajle odprtega Brenčiča ampak samo občasno poškilim vanj. Da bi se pa še kaj drugega učil kot kemijo mi pa niti na misel ne pade. Danes že ne.

V tehle ne vem, če ne deh urah pisanja objave sem se počasi že zbudil iz zasanjanosti, pa tudi Jure je že prišel nazaj iz nevemkatere galaksije učenja že. Ampak bog ve, če s ene bom spet nazaj v misli izgubil. Zadnje čase to počnem pogosto in kjerkoli, čeprav to ni preveč kul. Se mi je že zgdoilo, da na cesti sploh nisem registriral sošolke, ki je šla mimo mene, ampak mi je šele par sekund pozneje prikapljalo.

Bom počasi kar zaključil…

Pa še dodatek videa, bolj zame kot za vas.

« »