Chemfusion

Budilka zvoni, ob 5ih.  V nasprotju z ponavadi tokrat kar poletim iz postelje. Seveda, kako nebi, ko je pa prišel dan, k isem ga že nekaj časa čakal. Več izveste v nadaljevanju.

Ura je tako zgonja, ker sem ob 7ih že zmenjen v Kočevski reki z še dvema kolegoma, kjer bomo na reškem jezeru lovili Ščuko. Zame je to prvič onadva pa se že spoznata na zadevo.

Vstanem se zrihtam, požrem zdravila, “spakiram” zadnje stvari in se okoli 6ih odpravim od doma. Na cesti bolj ali manj nobenega, saj je nedelja zjutraj in edino ribiči smo tako nori, da lazimo ob takih dnevih tako zgodaj naokoli

Do izvoza Rudnik gre kar hitro, avtocesta pa to. Potem pa zavijem dol in na Dolenjsko cesto proti Kočevju. Tukaj se pa začne cesta, ki je ne maram prav preveč. Ovinkasta, ne prav dobra in kar naprej gre nekaj gor in dol. Najbolj nerodno je pa to, da niti ne vem točno koliko naj sploh vozim. Dobro v naseljih že vem da je 50km/h, ampak zunaj naselij. Saj vem tudi, da je izven naselij 90km/h, če ni drugače deklarirano. Ampak hudiča, da si po tisti cesti ne upam 90km/h peljat niti slučajno. Tako bolj ali manj vozim 70km/h. Na srečo ni veliko avtomobilov na cesti. Sem pa prepričan, da me kdo sigurno prekolne in pošilja nevem kam zaradi vožnje.

Do Turjaka mi je še nekako gre, potem pa se mi začne malo vleči…ampak srečno prispem do Ribnice ter nato še do odcepa za Kočevsko reko. Na cesti do tja sem praktično sam, medveda pa na srečo tudi ne srečam nobenega.

Nekaj čez 7 sem tam. Kolega, Pikeman in Maxi pa me že čakata. Parkiram in se odpravim do vode, kjer se vkrcamo na čoln in zabavnejši del se lahko prične. Opazim tudi, da na jezeru že lovi še en čoln z dvema ribičema.

(Tole je slikano sicer šele popoldne, ko sonce že pošteno nabija. Zjutraj pa je čarobno.)

Res sem očaran nad naravo, ki je prvobitna. Gost gozd, pragozd, ki je težko prehoden, ampak po njem se nebi sprehajal, so medvedi v njem.

Kočevska reka je v bistvu mala rečica, ki pa je zajezena in je tako poplavila del doline. Zato je v precejšnjem delu jezera pod vodo polno raznih vej hlodov in štorov.

To pomeni samo eno, zapenjanje. Na srečo smo na čolnu, zato se da večino vab rešit. Sam izgubim samo eno vabo in sicer zato ker je priletela na drevo in je bila previsoko, da bi jo dosegli.

In začnemo z premetavanjem umetnih vab, raznih “žlic”, blinkerjev, voblerjev in silikonov. Takoj na začetku imata oba kolega prijem, ki pa ga ne uspeta realizirati, to je riba se ne zapne. Jaz kakor vem nimam in nisem imel nobenega prijema, če pa sem ga imel, ga nisem prepoznal zaradi pomanjkanja izkušen. Vijačim tokrat namreč prvič.

Lovimo do dvanajstih, nato imamo počitek in v tem času mi uspe namočiti večino vab, ki jih imam a ne pride do nobenega prijema, nekajkrat vabe tudi polete k vevericam (katere smo tudi dejansko videli ob bregu).

(Prvi zavoj, slikano v smeri proti začetku revirja.)

Nadaljnjih prijemov nimamo, niti ne vidimo ščuk, ki bi se sončile ali ravbale (lovile). Do počitka premečemo revir tja in nazaj, zato počivamo tam kjer smo z lovom tudi začeli, to je pri jezu, kjer je vstopno in izstopno mesto za čolne. Maxi se mora žal posloviti (ja, tašče so hudič, ampak jaz vem, da se ne bom dal ), midva z Pikemanom pa po počitku še nadaljujeva z lovom. Tokrat ne greva čez cel revir še enkrat ampak samo do prvega zavoja, za katerega menim, da nama ga uspe res dobro premetat in pregledat. Vabe vržem skoraj pod vsako drevo, ki razteza svoje veje nad vodo in s tem daje senco in možno skrivališče ščuki. Ampak ne dogodi se nič, kot da rib sploh ni v jezeru, čeprav je le to zelo dobro poznano po konkretnih ščukah. Tudi druga dva ribiča ne ujameta nič.

(Slikano proti rezervatu kjer se ne sme loviti. Meja je malo naprej od čolna na sliki.)

Kdaj točno zaključiva se ne spomnim, mora pa biti okoli pol treh. Po tem ko sem ugotovil da imam roke od komolcev navzdol že pošteno rdeče. Zjutraj sem namreč pozabil na dve temeljni stvari, ki ju bom od sedaj naprej vedno nosil sabo; repelent za mrčes in kremo za zaščito proti soncu.

Končni zaključek je, da sem se imel zelo lepo in sem užival, pa čeprav ulova ni bilo. Na srečo se ga tudi nadejal nisem preveč. Vsekakor pa bo treba lov ponoviti.

Sedaj pa že zbiram kam bi šel naslednjič lovit, slišal sem o Krki, pa o Bledu in Ljubljanica od Podpeči navzdol je bojda tudi precej bogata s ščukami, je pa žal zelo težek teren za lov. Tudi Rinža je baje zelo vredu, samo na oni Kočevski konec se trenutno nimam želje vračat.

Toliko za danes. Upam, da bom kmalu lahko spet kako poročilo napisal.

« Kruh Še dobro da nisem… »