Chemfusion

Prejšnjo nedeljo (glede na datum objave) sem spet malo lovil ščuko.

Spet je bil v obdelavi Kočevski rajon, toda tokrat v manjših rovtah kot zadnjič, ko smo lovili na Kočevski reki.

Več si preberite v nadaljevanju…

Za razliko od zadnjič sem se z pikemanom tokrat zmenil, da se dobiva pri njem doma v Lj. In sicer ob 5h zjutraj. Naprej pa sva potem šla skupaj z njegovim avtom.

Presenetljivo se mi ni bil nikakršen hud problem zbuditi ob 4ih in ob pol 5h sem že krenil od doma proti Ljubljani. Moram reči, da je bila vožnja po avtocesti ob taki uri prav prijetna. Nikjer nobenega. Nekaj pred peto prispem tja in ga pokličem, da sem že tam.Preloživa opremo v njegov avto in se odpraviva na pot.

Ko prispeva (Da se cesta od Lj do Kočevja vleče ko kurja čreva mi najbrž ni treba posebej poudarjat?) najprej na Petrolu v Kočevju kupiva dovolilnice. In sicer jih prodajajo na desni bencinski iz smeri Lj.

Nato pa se odpeljeva sam center Kočevja. Parkirava pri avtobusni postaji in že prvi pogled na Rinžo nama razodene nič kaj dobre novice.
Reka je poleti popolnoma porasla z lokvanji in le malo mest je kamor lahko človek vrže vabo brez da bi se bal zapenjanja.

Revir Rinže poteka od vodomera v Slovenski vasi nizvodno do zapornic v samem mestu pri avtobusni postaji. Od izvira do vodomera v Slovenski vasi je lov prepovedan, prav tako je prepovedan lov naprej od zapornic.

(Konec revirja pri mostu)

In tako pričneva loviti, najprej malo mečeva na eni strani Rinže med lokvanje, nato greva na drugo stran čez most pri zapornicah in premečeva še tam. Veliko sva zapenjala, napada pa ni bilo nobenega. Na srečo sam uporabljam pletenico in tako sem ob zapenjanju rabil samo močno potegniti in če ne drugega sem odtrgal celoten lokvanj v katerega je bila vaba zapeta.

V času od jeseni do pomladi, ko lokvanjev ni se da ob bregu preloviti skoraj celotno Rinžo v centru in ven iz njega.

Sedaj pa to ni šlo in tako sva se odločila, da se raje odpeljeva še na drugo lokacijo, lokacijo pri Knjižnici, do katere bi sicer ob drugem letnem času prišla med lovom peš.
Na jekleno pred vrvico nataknem žlico, ki posnema malo ribico in je precej atraktivno pobarvana in ima tudi oko nalepljeno nase.

(Levo od knjižnice, gorvodno)

(Desno od knjižnice nizvodno)

Nekaj minut premetavava vabe in se nič ne zgodi. Nato pa jaz enkrat vržem, in ko ravno vlečem čez en lokvanj naredi BAAM (ne v smislu hrupa, ampak pač kot napad ), ščuka udari od neznano kje in tudi prav tako hitro izgine neznano kam. Ker je bila vaba ravno na lokvanju je riba zgrešila in do zapetja na žalost ni prišlo
Ob napadu sem  tako zaprepaden, da sprva sploh ne dojamem dobro kaj se je dogodilo. Nato vabo takoj zamenjam in premetavam naprej na območju kjer se je napad dogodil. Velikokrat se namreč dogodi, da je ščuka še zmeraj v bližini in ponovno napade. No tega žal nisem doživel.

Ko tudi tukaj ni nobenega nadaljnjega napada, kaj šele ulova skleneva, da se premakneva na Mahovnik. Mahovnik, bi lahko rekel, je “predmestje” Kočevja. Deluje odročno, če prav prve hiše niso daleč. Na eni strani, nama za hrbtom, se dvigujejo močno gozdnati hribi preko katerih se pride do Kočevske reke na drugo stran pa se odpira ravnina.

(Dolvodno, slikano iz prostora kjer sva parkirala)

(Gorvodno, slikano iz mostu)

Ko se peljete čez Mahovnik, pridete potem do Rinže in ko pridete čez njo zavijte levo. Takoj čez nekaj metrov so 2 ali 3-je lepi prostori, na katerih ljudje tudi kampirajo. Lepo so zaraščeni, tako da bo avto cel dan v senci pa tudi ena klopca je v prvem od prostorov. Tam lahko parkirate in potem lovite gor ali dol vodno.

Tudi tukaj je Rinža precej zaraščena, prav tako pa breg. Midva sva lovila okoli najinega kamp prostora nekaj 100 metrov dol in gor vodno. S kratkimi besedami; zaradi poraščenosti terena in vode sva premetala vsega skupaj zelo majhen del Rinže. Ob času, ko zelenja ni se da preloviti večino revirja in s tem so tudi možnosti ulova precej večje.
Iz smeri Mahovnika tik pred mostom vodi na desno peš pot ob vodi. Če je človek vztrajen in primerno oblečen in obut lahko napreduje tudi nekaj kilometrov gor ob toku in lovi. Midva dalj ko nekaj 100 metrov nisva šla. Prav tako nisva lomastila po travi, ki se jo vidi na zgornji sliki levo.

Nisva cel dan neumorno lovila in sva bila ob najbolj vročem delu dneva lepo skrita v senci ter počivala. Zraven pa sva imela nastavljeno še za krapa. Ampak tudi od krapov ni bilo nič.

(Čakamo krapa)

Za konec pa sva se vrnila poizkusit srečo še nazaj do Knjižnice, ampak prizadevanja niso obrodila sadov.

Kaj naj rečem v zaključek?

Na Rinži sem lovil prvič. Ob času bujne rasti je to težaven in zahteven teren. Prostorov za lov ni veliko. Zaradi poraščenosti na razne voblerje in silikone niti pomislil nisem, edino Rapalin Skitter pop je prišel v poštev. Pa tudi kak Skitter walk bi bil uporabna zadeva, ali pa Bumble lure. Žal slednjih dveh še nimam v arzenalu. Tako sem večinoma lovil z Meppsi in žlicami, ki se jih da voditi tik pod površino.
Kako je ob jeseni in zimi žal zaenkrat še ne vem. Zagotavljam pa, da se bom jeseni, ko bo zelenje odmrlo, zagotovo ponovno vrnil in imel upajmo takrat več uspeha.

Me je pa narava očarala. Malo manj očaran pa sem bil nad smetmi, ki jih svinje, ki sebe imenujejo ljudje puščajo na prostorih kjer so kampirali ali lovili ribe. Škoda, hudo škoda da ne znajo vsi kulturno za sabo pospraviti.

(Med vsem tem, ko sva bila tam, sem se na tihem ves čas previdno oziral naokoli, če ne bom slučajno kje kakega medveda ugledal Res si ga nebi želel srečati. No tudi divje svinje nebi bil preveč vesel. )
.
.

Sedaj pa še slika ali dve, ki sta bili posneti nekaj 100 metrov višje ob toku pri Mahovniku.

« Bicikel Sosedi fukjeni »