Adi Smolar poje: Resnico bom prenesu, ne prenesem pa laži.

Resnica boli pravijo. Še kako je to res.
Opažam¹, da vsakdanje življenje stoji na bolj ali majhnih neresnicah. Bližnjemu pač ne povemo čisto vsega kar mislimo, ampak samo delež, ali pa prvotno resnico prikrojimo, da manj boli.

Sam sem resnicoljuben človek in zadnje čase tudi direktno povem kakšne stvari kot jih mislim. Ampak nekako ni to dobra praksa. Ljudje težko sprejemejo tako direktnost in resnico.

Se to hitro pokaže v praksi;
-Sem zadnjič dedatu kar direktno rekel, da nebom kave skuhal. In je čist ven padu in popizdu. Se mi bolj splača bit tih in reči, da bom skuhu, čeprav jo potem ne skuham.

- Pride do mene klošarka v Lj:
“Bi prspevali podpis za moju kčerkicu?”
Jaz: “Ne!”
Ona: “Zakaj ne” *z nekam presenečenim in pobitim glasom*
Jaz: “Zato ker na lepo besedo te stvari ne funkcionirajo,…”
In gre stran od mene.
Več kot očitno: a) ali ni vajena takih direktnih odgovorov, ali b )Zna dobro igrat, kar tudi ni izključljivo.

-Vidim doma na pultu neke nove majce, znamke Nike in z napsom od letošnjega WC. Pride mami in me vpraša, če bom nosu. Spet kratkomalo rečem: “Ne!”.
Me vpraša po vzroku in spet direktno in jasno povem vzrok: “Ker ne maram fuzbala.”
Seveda ni bilo prav, da sem direktno povedal, saj sem takoj slišal pridigo o tem da so bile te majice kupljene in ne morem kar tako rečt.
Jah prav, ampak lahko bi se vedelo da nisem fan fuzbala: “Lahko jo vzamem gor v sobo, ampak oblekel je ne bom niti enkrat.” sem spet podal direkten odgovor.
V odgovor sem dobil: ” Ok, je že vredu” *z nekam užaljenim glasom*

Kljub neugodnim odzivom na direktnost, bom le to v mejah zdrave normalnosti² še zmeraj prakticiral. Se stvari hitreje razjasnijo, pa čeprav z ne prijetnimi odzivi.

Vsaj veš potem na čem si.

1. že dolgo, da mi nebo kdo očital lajtngo [↩]
2. Policaju ali šefu recimo ne bom rekel, da je kreten ali kaj podobnega [↩]

Vaški in nevzgojeni, domači razvajeni, mešanci in še kakšni, vsi domnevno po besedah njih lastnikov ne grizejo in niso hudi: “Nč se bat, ni nč hud”. Jeah right, give me a brake.

Večina se zakadi vate, sploh če si nič hudega sluteč mimoidoči, brez ali z ribiško palico v roki.

Zadnjič sem šel lovit na bližnji ribnik in  treba je it malo po enem travniku in na eni strani je ena parcela z bajto brez ograje, na drugi pa jezero z gozdičem, v katerega potem zavijemo da pridemo do prostorov za ribolov ob jezeru.
No in pri tej hiši imajo The Franka¹, ki sicer nadležno in sila hripavo bevska² ampak ni nevaren, saj ostane na svoji parceli.Tokrat pa se je iz tiste parcele vzel še nekakšen mešanec, ne veliko večji od prej omenjenega fifija. Mrcina ni samo lajal name, ampak se je vame še zakadila. Najprej sem mislil, da me bo oklal, ko je tako hitro priletel do mene. No, na srečo se je manj kot pol metra od mene ustavil in besno lajal vame.
Po pravici povedano nisem točno vedel kaj bi, ali naj ga brcnem, laufam stran, ali stojim pri miru. Prvi dve možnosti sta hitro odpadli, saj bi me v obeh primerih sigurno napadel in ogrizel. Tako sem samo mirno obstal ter poizkušal ohranit mirno kri in se potem počasi začel pomikati v gozd. Ščene je šlo za mano še nekaj metrov v gozd in se potem obrnilo domov.

In kaj so medtem delale lastnice? Stale so na verandi pred hišo in mirno opazovale prizor. Ne vem koga bi v takem primeru raje dal pod injekcijo, psa ali lastnico. Najbrž kar oba.

Prav tako nas³ je včeraj iza ograje besno lajal nek mali maltežanček, še dobro za ograjo, če ne bi se dogodilo dvoje: a) cucek bi nekoga od nas ugriznil⁴ in b) Mama bi mu prisolila tako brco, da bi odletel na zastonjski polet do JAR⁵. Nekaj 100 metrov pozneje pa nas je besno nalajal še ovčar.

Sicer pa imajo podobno zmešanega psa⁶ tudi doma pri očetu, laja na čisto vsako se živo stvar ki jo vidi. Samo na nas, ki smo domači ne. Mene je zmeraj tako vesela da res ni. Edino tukaj mi ni jasno točno kje bi šlo narobe v vzgoji, ker vem, da se je ni nikoli učilo naj renči in laja na vsakega. Najbrž bo vzrok v pomanjkanju socializacije, najbrž bi več morala biti med različnimi ljudmi.

Večina bodočih  lastnikov bi pomojem rabila eno resno usposabljanje o vzgoji psov preden bi jim bilo dovoljeno kupiti ali posvojiti psa.

1. Mops [↩]
2. prav hecen je [↩]
3. mene, brata in mami [↩]
4. Precej verjetno mene kajpak [↩]
5. Če bi medtem preživel je druga zgodba [↩]
6. psico pravzaprav [↩]