Odločitve, prave ali napačne?

Redko katere odločitve v življenju sem obžaloval. Sem namreč mnenja, da vsaka odločitev, ki jo naredimo doprinese k pridobitvi neke nove izkušnje/spoznanja/… in se jo zato ne sme obžalovati. Konec koncev si tako tudi zgradimo osebnost.

Toda kljub temu se občasno vseeno dogodijo situacije in odločitve, ki jih pozneje vsaj malo obžalujem. Kot na primer danes, ko sem preko MMS dobil od kolega sliko čudovitega 2.5kg težkega brancina, ki ga je ujel v Strunjanu nekaj 10 minut nazaj.
Takoj mi je bilo žal, da sem nekaj dni nazaj zavrnil njegovo ponudbo, da se mu pridružim pri ribolovu. “Veliko bi dal” že samo da bi lahko bil zraven ob ulovu, kaj šele da bi tudi sam ujel tako ribo.

Ampak kaj češ, pred nekaj dnevi so bile razmere drugačne. Bil je napovedan sneg, nekaj sem se slabše počutil1 in naredil sem odločitev glede na dane informacije, ki sem jih imel o bodočih razmerah.

Sicer pa saj bo še kakšna prilika.

Včasih si skoraj želim, da bi imel možnost vpogleda v prihodnost za kak dan/dva vnaprej.

Life goes on…

  1. v bistvu počutje tudi sedaj ni perfektno, amapk ej, za tako stvar bi šel dol tudi če sem na smrt bolan xD [↩]

Katus

Zgornjemu nadstropju dominira prase iz prejšnjega zapisa. Toda v dnevni sobi, jedilnici in kuhinji v pritličju je kralj tale mačji hudič, ki smo ga pred meseci rešili iz odtočnega kanala pred garažo.

Mislim, da mu tukajle moje fleshanje ni bilo prav nič všeč. :D Zato tudi taka faca. Ko sem preveč približal objektiv je začel s taco proti njemu mahat :lol:

Cvilko

Doma bolj znan kot pujs ali svinja. :D Če je bil cca. 3/4 leta nazaj, ko smo ga kupili velik za dlan, je sedaj že pavi prasec z nekaj več kot kilogram teže.

Lep jesenski sončen dan je treba izkoristiti in na balkonu je nastala serija fotografij, od katerih je tale najboljša. Posneta je z 70-200mm zoom objektivom.

Sanje

Parkiram nekje nad reko, ne vem katero in se začnem spuščati dol po hribu ob reki, ki je na levi. Strm breg do reke je poraščen, prav tako so na desni grmovje in gozd, pot po kateri hodim je makadamska.
Kar nenadoma na cesti pred sabo srečam kačo, ne majhno, a tudi prav veliko ne. Iz neznanega razloga jo primem za rep in jo zavrtim okoli sebe. Kot bi vrtel vrv. Potem pa z njo nekajkrat treščim po ograji, ki varuje da bi kdo z vozilom zletel po bregu v reko. Ker mislim da je mrtva jo vržem čez grmovje in drevje v reko. A glej ga zlomka, ko kača pade v vodo oživi in odplava proti bregu. Nato se odpravim dalje.
Čez nekaj časa srečam človeka, ki mi pove, da mu je ušel piton in če sem ga slučajno videl.
Hitro se mi posveti, da je to kača, ki sem jo jaz malo prej vrgel v reko, a mu tega ne povem in grem dalje.
Nato spet naletim na kačo, in to isto kačo kot prej. Tokrat jo primem in vržem na bližnje električne žice, da se ovije okoli njih. Na kratko se zabliska in poči in kača pade na tla. Približam se ji in ugotovim, da ji je odtrgalo glavo in je mrtva. Nato se iz nekakšnega razloga odpravim nazaj po cesti proti avtu in po hribu.

Kaj vse si ne izmisli podzavest. In tele sanje še niti niso bile tako nenavadne. Sem že sanjal kaj bolj čudnega in morastega.