Mogoče o tem, da letos ugotavljam, da me tale zima in mraz sploh ne motita toliko. Ponavadi sem bil zmeraj bolj naklonjen poletju in visokim temperaturam. Ampak odkar so mi dohtarji rekli naj se izogibam sonca so mi postali hladnejši deli leta veliko bolj ljubi. Ker sem lahko zunaj tudi sredi dneva.
Tudi na mraz sem se kar nekako navadil in me moti samo še prvih nekaj minut zjutraj ko vstanem in še nisem ulaufan. Čez dan se pa itak bolj oblečem. Še celo dolge gate sem si letos omislil kar mi nekaj let nazaj nebi padlo na kraj pameti. Bi raje videl, da mi jajca zmrznejo.
Jbg, staram se in s tem se tudi mentaliteta spreminja bi rekel.
Tale letošnji mraz je vsaj tak kot se spodobi, konkreten. Ne spomnim se kdaj sta nazadnje zmrznila mali graben in kamniška bistrica do te mere, da se lahko mulci gor igrajo. Poleg tega je tale mraz dober tudi za naravo, saj bo pobil odvečne insekte in jih bo poleti upam da manj. No, malo manj je dober za naše denarnice, saj je treba kurit k pr norcih. Mala peč na drva ki stoji v hodniku sploh ne zmore celo bajto ogret. Ji mora nujno pomagat centralna.
Sicer pa, pri nas je še kar vredu, cm ali dva snega¹ in folk takoj jamra. Imam žlahto v polovici bivših SFRJ republik in vam povem, v Hercegovini imajo snega 2 metra plus. Kjer so zameti celo 6+ metrov. Da narediš 30 metersko pot, široko za človek rabiš 5 faking ur, s tem da delajo 3je ljudje. V Vojvodini je malo bolje, pol metra snega.

—

Tako, danes sem opravil z zadnjim izpitom prvega semestra. In to še celo z najboljšo oceno. Od vseh izpitov mi je bil najmanj ljub, čeprav je bil po zahtevnosti drugi najlažji. Tehnologija mesa me res ne interesira kaj dosti. Meso me zanima predvsem od tam naprej, ko ga vidiš čez vitrino pri najdražjem sosedu in se moraš odločit kaj boš vzel. In ob enem pazit, da te mesar še mimogrede ne nategne.

Zadnje čase tudi razmišljam², ali bi šel, ko končam to šolo še naprej na BF³ ali bi se raje začel prodajat. Najraje bi šel na BF, ampak kaj qrc ko nočejo nobenih predmetov priznat iz zdajšnje šole in bi zato mroal začet ponovno z 1. letnikom. Še 3 leta se mi res ne ljubi drkat po faksu in se prepuščat na milost in nemilost muham profesorjev. Če bi me spustili vsaj v 2 letnik potem bi takoj šel naprej. Sicer, za živilske predmete, predvsem tiste tehnološke, vem da nebi imel problemov jih narest, imam dovolj podlage.
Ampak matematika in fizika sta tista predmeta, ki me najbolj skrbita. Z matematiko se tako nisva nikoli nisva nikoli razumela, fizika pa zahteva popolnoma drugačen način razmišljanja kot ga imam jaz. Kemijski način, in to ne gre skupaj z fiziko.

Ob enem tudi ugotavljam, da se nekako ne vidim več v laboratoriju v kaki fabrki, kjer vsak dan analiziram vzorce po standardnem postopku. Zeh. Ne rečem, še vedno se vidim tudi laboratoriju, z belo haljo na sebi in klošarskim videzom, v stilu he’s a crazy scientist. Najraje bi opravljal kakšno raziskovalno delo. Ampak, ne lagajmo si, z VI stopnjo takšno delo na kakem inštitutu najbrž ne bom opravljal. Za to rabiš vsaj dipl. pred imenom, če ne kar mag., še raje dr. he can’t change the bulb Ime Priimek.

Se pa vidim še nekje drugje in sicer v športnem ribolovu. Najraje bi imel svojo štacuno z ribolovnim priborom in vsak prosti čas porabil za namakanje trnkov. Koliko bi pri tem zaslužil se nekako (še) ne obremenjujem, ker mi denar nikoli ni bil huda prioriteta⁴

Ampak pustimo življenju svoj tok. Če se bo dalo bom do septembra najprej poizkusil skupaj spacati diplomo. Nato bomo videli kako naprej. Se mi bo ljubilo na BF, se bom raje prodajal, ali pa se kje od čudežno najde prilika in postanem s.p. za ribolovni pribor?

1. v Lj se razume, da mi nebo kdo kredarice pod nos metal
2. nekam veliko razmišljam
3. Biotehniška Fakulteta
4. čeprav se ga čisto nič ne branim

1. more about that in one of the following posts

Torej, kaj je potem In vitro meat?¹ Gre za meso, oz niti ne meso, ampak mišično tkivo vzgojeno v petrjevki. Iz prašiča/krave/ribe/kar hočete, najprej izoliramo celice. Lahko so to matične celice zarodka, ki so še nedifinirane in se lahko razvjejo v kar mi hočemo (jetra, možgani, kri, mišice,…). Ali pa so t.i. miosatelitske celice, ki jih najdemo v odraslih mišicah in iz katerih, najenostavneje rečeno, nastajajo nove mišične celice oz vlakna.

Bi jedli takšno “meso”?²

Da se razumemo, tu ni nič gentsko spremenjenega³, samo umetno vzgojeno. Prav tako ima tako meso popolnoma enako kemjsko sestavo in hranilno vrednost kot naravno meso. Ni nič slabše od naravnega. Mogoče je celo boljše. Saj je bilo vzgojeno in je zraslo v strogo kontroliranih pogojih in je zato lahko popolnoma sterilno, ne vsebuje dodatnh  hormonov, ali antibiotikov. Čeprav s sledjim stavkom sem si pljunil v lastno skledo. Ker kar se tiče hormonov sem precej prepričan, da bi jih uporabljali, da bi zadeva hitreje rasla in bi imeli večjo pridelavo in dobiček.

Edina negativna stran tukaj je, ki jo trenutno vidim je da tako meso gotovo nebo imelo tako kulinarično in senzorično vrednost kot jo ima pravo meso resničnih živali. Mišice se ko rastejo in vivo tudi gibljejo, krčijo in raztezajo in s tem pridobivajo na strukturi in trdnosti. Če ne, atrfoirajo. Poleg tega je, glede na raziče kose mesa, tudi prepredeno z maščobo in vezivnim tkivom. Oboje pa prispeva k dobrim senzoričnim lasnotstim.
Meso iz petrijevke gotovo nebi bilo tako. Najbrž bilo še najbolj podobno mletemu mesu. Se pravi mehko in pastozno brez neke posebne strukture. Ali, če bi že imelo mišično vlaknasto strukturo ta gotovo nebi bila takšna trdna in žilava kot je pri normalnem mesu. O okusu niti nebi razpraljal, ker si ga sploh ne znam zamisliti.

Torej, nazaj k vprašanju.
Marsikdo se bo najbrž zmrdnil, češ fuj, umetno meso. Ampak sam nimam zadržkov in bi ga vsaj poizkusil. Dvomim pa, da bi mi bilo tako všeč kot pravo meso. Če je pravilno proizvedeno ne more škoditi, telo ga bo ravno tako izkoristilo. Samo užitkov pač nebo ali bodo manji.

Tako meso bi tudi lahko močno znižalo ceno mesa in mesnih izdelkov, če bi iznašli način kako ga gojiti v masovnih količinah v bioreaktorjih. Poleg tega bi bila najbrž takšna “reja” mesa veliko manj obremenilna za okolje. Veliko ljudi se najbrž sploh ne zaveda, da ima velik delež pri izpustih toplogrednih plinov tudi živinoreja. Živali zaradi svoje prehrane proizvajajo velike količine metana in drugih plinov.

Takšno meso je tudi sila primerno za astronavte in bodoče odprave v vesolje. Ker rediti krave na space shippih ravno ne gre, medtem ko biorekatorje bi se dalo imeti.

Da ne rečem, da je to tudi bolj prijazno, do živali samih. Ni več potrebna reja in klanje kot se to počne danes. Čeprav, naj se sliši še tako primtivno, mene niti ne moti toliko, da nekatere živali umirajo na naš račun. Dokler se skrbi, da je to na human način. Slednje, priznam zna bit mnogokrat in marsikje problem. Ampak, to še ne pomeni da ne podpiram ideje  umetnem mesu in prenehanju klanja. Nasprotno, najlepše bi bilo, če bi na zemlji vsi lahko živeli v sožitju. (Veliko bolj sem proti intenzivnemu načinu prireje, kjer se živali ima zaprte v tesnih boksih in kletkah in se jih futra z vsem mogočim, da bi ja čim hitreje zrastle in prinesle dobiček. Pri tem načinu je dobrobit rejne živali namreč popolnoma postranskega pomena.)

Gotovo imajo takšni načini pridobivanja hrane svoje pozitivne (zmanjšanje ubjanja živali, nizka cena,…) in tudi negatvne lastnosti (izgubi se kulinarični užitek, genska manipulacija⁴,kvaliteta proizvodov,…). Toda zaenkrat je proizvodnja takšnega mesa še v povojih in na ekspermentalnem nivoju. Da bomo dejansko lahko rekli kaj več bo potrebno počakati še nekaj let, da bo prišlo do stopnje ko bo takšno meso možno proizvesti v dovolj velikih količinah, da bo na voljo tudi nam potrošnikom.

1. celoten angleški izraz mi je bolj všeč
2. če mu sploh lahko rečem meso, glede na to da je umetno vzgojeno
3. lahko tudi, ni pa nujno, čeprav moja ogubanja bi bila da brez GM nebo šlo skozi
4. še eno poglavje o katerem se da na široko razpravljat

In te dni sem odkril nov primer, ki mi vrže pred oči pike. In to je takrat, ko nekdo besedo ne upam uporabi namesto ne morem. Primer: Nisem upala prit na predavanja, ker sem imela zdravnika. (Nisem mogla prit na predavanja, ker sem imela zdravnika.)

Wait. WHAT? The fuck? Omg. Aaaaaa.

Če ne upaš… fale ti muda jebi ga. Go home.

Če ne moreš… ti je višja sila onemogočila. Furej safr.

Ok, deloma se mi začenja svitat, da bi to mogoče lahko bila narečna uporaba. Ker sem na slednji način slišal govoriti samo eno kolegico iz primorske. Ampak vseeno mi gre neznansko na živce. Ajde, pri navadu vs nauču bi še razumel, pomena če gledaš v ozadju sta si lahko marsikdaj zelo zelo blizu.

Ampak ne tukaj, razlika kot dan in noč.

Zato, ne moreš rečt, da ne upaš dopret kozarca vloženih paprik, ko ga v resnici NE MOREŠ. God damn it!

- 4 izpiti mimo, one more to go. Za prvi semester seveda.

- Večkrat bi se rad zbudil v takem stanju kot v nedeljo. Čist dobre vole in naspidiran do amena.

- Vedno sem se navduševal nad noži, kot živilec se še toliko bolj. V kratkem si bom zato omislil tole. Hude skomine mi povzročajo tudi Spyderco-ti in Benchmade-i 

- Čas gre nekam hitro. A ni bilo še včeraj novo leto, ker še nekaj dni in bom obrnil nov letni list.

- O diplomi bo treba začet razmišljat, vsaj če jo hočem v letu 2012 narest.

- Faking težko se je blo odločit kaj dat za glasbeno podlago. Ampak uspelo mi je.

- Malo je bedno, ker nimam nič bolj globokega za povedat.

Skratka, pejmo nazaj na te moje sanje.
To, da smo imeli sago z mišmi najbrž že veste. No Moje sanje se nadaljujejo potem, ko je že minilo nekaj časa odkar smo na podstrešju raztrosili strup. In sicer vsega, celo škatlo.
Na podstrešju naše bajte še nisem bil, zato je bilo moji domišljiji dopuščeno naj si gor nariše in zamisli kar hoče. In nebi mogla bolje izbrati kaj si bo zamislila, da je zgoraj.

Vse skupaj se začne ravno ko pomolim glavo skozi vhod na podstrešje in se razgledam na okoli. Mami in F sta že gor. Povsod vidim razmetane vrečke z strupom in precej jih je tudi pojedenih¹. Okoli leži krama, razne deske, izolacija itd… malo se razgledujem naokoli, vmes fentam enega čudnega sivega pajka in kar nenadoma se znajdem na drugem koncu podstrešja, kjer so stopnice. Stopnice, tukaj, wtf? Le kaj bi lahko bilo zgoraj? In grem po njih. Nenadoma se znajdem v čudovitem stanovanju. Skoraj mi pade čeljust dol. Vse opremljeno zrihtano, čudovito. Na žalost sem takoj, ko sem se zbudil večino detajlov stanovanja pozabil ampak v sanjah sem videl vse. Čisto vse, od omar(ic), luči, kavča, kuhinje. Ni da ni. ME WANT!!²

Ampak, ni še konec.

Ko pregledam stanovanje se vrnem k stopnicam, saj vodijo še više. Wtf, še je gor? Pa pejmo pogledat ane. Grem višje in najdem še eno stanovanje. To mi je še bolj všeč kot prejšnje, čeprav je manjše od prejšnjega in bolj podstrešno. Tu se spomnim skoraj vsakega detajla. Kuhinja na desni, na koncu špajza. Na levi najprej ena vrata, potem še druga. Prva vodijo v manjšo sobo, tadruga v kopalnico. Stopim v sobo in notri računalnik. Prižgan. Za mano pride brat, se usede in začne igrat O.o How’s that possible.
Pride tudi mami, nekaj se pogovarjava, na štedilniku najdem neko hrano, ki ji očitno ni ratala med kuhanjem in jo je zato prinesla sem gor.  ”Ni čudno da so miši na podstrešju, če nosiš hrano sem gor”, si mislim.
Čas je da gremo nazaj dol. Ampak men ni preveč do tega, ko je tukaj tako lepo, tudi brat noče iz računalnika, a ga vseeno steram dol, ugasnem luč v sobi in grem proti stopnicam. Na stopnicah se obrnem. vidim v zgornje stanovanje in tudi v spodnje, v katerega vodijo stopnice. Vzamem telefon in naredim sliko razgleda….

In se zbudim. Strašno razočaran, da so bile vse le sanje in z jasno sliko obeh stanovanj pred očmi. Malo da ne sem še telefon prijel in pogledal če je fotka res tam.

“To je treba spravit na blog preden vse pozabim”, si mislim in vstanem…

1. torej so miši pocrkale
2. Zakaj da fuck morajo biti take dobre stvari samo v sanjah?

Nakar mi ena od njih reče Živjo. O.O

In kaj naredim? Ih, kaj neki le, odzdravim nazaj in grem naprej. Je treba bit vljuden, ane?

Ne vem sier kako je izgledalo na zunaj iz njihove perspektive, ampak mene je navznoter skoraj kap zadela. Dobesedno sem se ustrašil pozdrava. Najbrž zato ker sem bil pogreznjen v svoje misli² in vsega skupaj niti nisem dobro dojel.

In potem naslednje misli, ko sem bil itak že mimo: Was she talking to me? Why would she do such thing? I better keep walking.

Šele čez kakšnih 15 minut, ko sem že sedel na busu, sem se le domislil, da je to morda bil conversation starter. Recimo da bi ji jaz potem rekel nazaj živjo in še pristavil “se poznava?”. Mogoče je tudi pričakovala kaj takega?
Kakorkoli sedaj je že zdavnaj mimo. Jaz sem pa tudi preveč smotan, da bi se uspel na licu mesta domislit in obrnit situacjo v svojo smer.

Pomojem bom moral doživet še nekaj takšnih “close encounters of the third kind”, da se bom naučil ustrezno regairat. Ljudje ste čudni. You talk to strangers.

1. Ja marširam, moja hoja je bolj podobna marširanju kot normalni hoji
2. kot sem vedno

I was out, with my friend, on fishing today. We tried to catch some bass but were unsuccessful. Conditions were not right, so we knew we had a little chance for success  but tried to catch something anyway. Clear water, extremely low tide.

Oh well, if nothing we at least had some exercise. I tried something that resembles shore jigging the most, you take a cast master, cast it as far as you can and then jig it back. I tell you it is hard and painful job.

Unfortunately it is not very common, and fishing¹ for it is either waste of time or one must know specific spots where they live and feed.

1. with lures of course