Nekaj minut nazaj sem se zbudil in sicer direktno iz zelo intenzivnih sanj. Bile so tako resnične, da me je užalostilo, ker sem se zbudil in videl, da niso resnične.
Poleg tega sem se zbudil v taki fazi spanja, po kateri se počutim ful naspano in imam polno energije. Let’s do something.
Skratka, pejmo nazaj na te moje sanje.
To, da smo imeli sago z mišmi najbrž že veste. No Moje sanje se nadaljujejo potem, ko je že minilo nekaj časa odkar smo na podstrešju raztrosili strup. In sicer vsega, celo škatlo.
Na podstrešju naše bajte še nisem bil, zato je bilo moji domišljiji dopuščeno naj si gor nariše in zamisli kar hoče. In nebi mogla bolje izbrati kaj si bo zamislila, da je zgoraj.
Vse skupaj se začne ravno ko pomolim glavo skozi vhod na podstrešje in se razgledam na okoli. Mami in F sta že gor. Povsod vidim razmetane vrečke z strupom in precej jih je tudi pojedenih1. Okoli leži krama, razne deske, izolacija itd… malo se razgledujem naokoli, vmes fentam enega čudnega sivega pajka in kar nenadoma se znajdem na drugem koncu podstrešja, kjer so stopnice. Stopnice, tukaj, wtf? Le kaj bi lahko bilo zgoraj? In grem po njih. Nenadoma se znajdem v čudovitem stanovanju. Skoraj mi pade čeljust dol. Vse opremljeno zrihtano, čudovito. Na žalost sem takoj, ko sem se zbudil večino detajlov stanovanja pozabil ampak v sanjah sem videl vse. Čisto vse, od omar(ic), luči, kavča, kuhinje. Ni da ni. ME WANT!!2
Ampak, ni še konec.
Ko pregledam stanovanje se vrnem k stopnicam, saj vodijo še više. Wtf, še je gor? Pa pejmo pogledat ane. Grem višje in najdem še eno stanovanje. To mi je še bolj všeč kot prejšnje, čeprav je manjše od prejšnjega in bolj podstrešno. Tu se spomnim skoraj vsakega detajla. Kuhinja na desni, na koncu špajza. Na levi najprej ena vrata, potem še druga. Prva vodijo v manjšo sobo, tadruga v kopalnico. Stopim v sobo in notri računalnik. Prižgan. Za mano pride brat, se usede in začne igrat O.o How’s that possible.
Pride tudi mami, nekaj se pogovarjava, na štedilniku najdem neko hrano, ki ji očitno ni ratala med kuhanjem in jo je zato prinesla sem gor. ”Ni čudno da so miši na podstrešju, če nosiš hrano sem gor”, si mislim.
Čas je da gremo nazaj dol. Ampak men ni preveč do tega, ko je tukaj tako lepo, tudi brat noče iz računalnika, a ga vseeno steram dol, ugasnem luč v sobi in grem proti stopnicam. Na stopnicah se obrnem. vidim v zgornje stanovanje in tudi v spodnje, v katerega vodijo stopnice. Vzamem telefon in naredim sliko razgleda….
In se zbudim. Strašno razočaran, da so bile vse le sanje in z jasno sliko obeh stanovanj pred očmi. Malo da ne sem še telefon prijel in pogledal če je fotka res tam.
“To je treba spravit na blog preden vse pozabim”, si mislim in vstanem…
