Ni ga bolj bedenga občutka kot če ne veš kaj bi sam s sabo in si si posledično odveč.

Tale teden je že nasploh bolj kr’neki. V ponedeljek sem imel dan pokvarjen z prestaro in žvečljivo kuro, ki bi ibla bolj uporabna za kako župo kot pečenje v roru. Posledično sem za kosilo pojedel minimalno in se odločil preostanek dneva postiti, ker preprosto nisem imel ideje kaj bi jedel. Ubistvu že cel teden nimam idej s čim bi se prehranjeval.
V torek sem bil na ekskurziji, ker so bili prejšnji dnevi prazniki seveda nisem imel za sabo nič pripravljenega za pod zob in sem večino časa laufal na glikogenske zaloge. Vodo ne vem od kod je telo črpalo. Samo okoli poldneva sem si v trstu privoščil porcijo lazanje, od katere se nisem najedel niti za 5 minut in sem moral kmalu prešaltat nazaj na glikogen. Od hrane je bil bolj beden samo še vodič. Kar naprej je nekaj gobcal in nas posiljeval z nepotrebnimi informacijami. Za nameček nas je vsakega še ene 100x fotografiral. Na koncu me je imelo, da bi mu tisti fotoaparat zatlačil nekam. Nadležen tip.
Domov sem prišel zvečer tako siten, da  sem bil primeren samo še za spanje.

Naslednji dan, v sredo torej, se je sitnoba sicer že razkadila, a sem v duhu sitnobe prejšnjega dne rekel v kurac pa vse in ostal doma. Dopoldne se mi je še nekaj dalo in sem začuda predelal polovico skripte¹ za kolokvij, ki ga imam drugi teden, ter skuhal spodobno kosilo² zase in za brata. Popoldne pa je nastopol tisti zgoraj opisani občutek in se m tudi pod razno ni več dalo početi karkoli.

Včeraj sem prokrastiniral še bolj kot v sredo popoldne. Učiti se mi absolutno ni dalo, kuhat se mi je dalo pa še manj. Zato sem  popoldne preživel na glikogenu. Zelo zdravo. Hm…ali pa nova shujševalna kura. The secret to sucess; eat nothing. Za povrh sem moral bit pa še doma, ker se je obetal en obisk, rečeno je bilo da okoli 14h, no na koncu je prišel ob 20h.

Današnji dan je od vseh še najbolj produktiven od vseh. Predelal do konca skripto. Šel za eno uro na faks opravit zaključno laboratorijsko vajo in naredil pizzo. Sedaj pa ne vem kaj bom naprej. Nebi škodilo še enkrat prebrat skripto.

Over ‘n’ out, bitchez be crazy

P.S. Jambolaya je sicer kreolska jed

1. cca 30 strani,lol [↩]
2. dunajci [↩]

Kaj tako dobrega že nekaj časa nisem videl

Ne moreš verjet kako se lahko navežeš na domačo žival, pa čeprav je “samo” morski prašiček.

Danes smo namreč Cvilkota pripeljali domov. Z enim učem manj in nesigurno prognzo za prihodnost. Ob pogledu nanj v ambulanti se mi je kar milo storilo in sem komaj ohranil relativno neprizadet izraz. Še zdaj če pomislim mi gre malo da ne na jok.
Uček so odstranili in v očesno vozlino dali gazo/vato, ali karkoli že, prepojeno z antibiotikom. Če bo antibiotik prijel bodo v ponedeljek, ko ga moramo peljati nazaj, uček dokončno lepo zašili tako, da ga bo lahko prerasla dlaka in se ne bo videlo nič. Ker trenutno je res kar malo težko pogledat tisti del kjer je bilo oko. Če antibiotik ne bo prijel, potem imamo sranje in hudo bolečino v srcu. Mami je namreč rekla, da če vnetje ne bo popustilo, ali pa če se še kdaj ponovi ga bomo raje odrešili muk za večno.
Glede na to da imam Cvilkota raje kot marsikaterega človeka, ki ga poznam, na ta scenarij, če se le da ne mislim.

Čeprav trenutno deluje ker vredu, je dobre volje in z veseljem je hrano. Ampak žal je tako, da morski prašički, kot večina glodalcev bi rekel, ne kažejo znakov da je kaj narobe do zadnjega. In ko lastnik opazi da nekaj ni vredu je ponavadi sranje že tako globoko, da so prognoze slabe.

Upam in poizkušam verjet, da se bo Cvilež izmazal in bo z nami preživel še mnogo let.

…ma zmer velik mladih.

Ne vem, a naj današnji dan kategoriziram kot dober ali kot zanič. Res sem zmeden. Tak grenko sladek občutek imam.

Najprej sem bil dopoldne na ultrazvoku trebušne votline kjer sem izvedel, da so se mi v ledvicah naredili ledvični kamni¹. Na srečo so zaenkrat majhni in jih je malo. Z malo sreče mi jih bo uspelo ven spravit z kakim namenskim čajem in pitjem veliko tekočine. Ker si res ne želim, da bi postali večji, pravijo namreč da zadeva zna hudičevo bolet. Mami je komentirala, da res čisto vsako sranje poberem. Kar je res. Tudi kakšna zdravila če jemljem ponavadi pokasiram najhujše stranske učinke.

Ob enem smo mogli našega ljubega Cvilkota peljati nazaj na veterinarsko kliniko. Že prejšnji teden je preživel večino tedna tam. Ker mu je korenina zadnjega zoba preveč zrasla in se mu vnela, so ga morali prisilno hranit in ga nafilat z antibiotiki. Ob enem smo mu še doma potem 5 dni dajali antibiotike. Kakor zgleda se je sicer nekako pocajtal, ker je začel sam od sebe jesti, ampak je vnetje kljub temu pustilo davek.
Eno oko mu je namreč zaradi vnetja izstopilo in ker ga ni mogel zapirati in s tem vlažiti se mu je izsušilo² in je zaradi tega oslepel. Danes smo ga zato peljali nazaj na kliniko, da mu bodo oko kirurško odstranili. Postal bo enooki Cvilko. Upam, da bo po posegu zdrav in ne bo še kakšnih nadaljnih komplikacij.

Po drugi strani pa sem iz Japonske danes končno dobil težko pričakovani paket, ki me je ob enem navdušil ob enem pa malo razočaral. Imel sem namreč predstavo da bo ribiška rola, ki sem jo naročil nekaj večja kot je dejansko. Ampak dobro, to ni tak hud problem bo še zmeraj popolnoma uporabna.

Če potegnem črto je končni sklep, da je bil dan bolj drek kot kaj drugega. zato je najbolje da grem spat in bo jutri menda že bolje.

1. dohtar je rekel kamenčki [↩]
2. smo ga sicer mazali z eno žaubo ampak ni pomagalo [↩]