Tale teden je že nasploh bolj kr’neki. V ponedeljek sem imel dan pokvarjen z prestaro in žvečljivo kuro, ki bi ibla bolj uporabna za kako župo kot pečenje v roru. Posledično sem za kosilo pojedel minimalno in se odločil preostanek dneva postiti, ker preprosto nisem imel ideje kaj bi jedel. Ubistvu že cel teden nimam idej s čim bi se prehranjeval.
V torek sem bil na ekskurziji, ker so bili prejšnji dnevi prazniki seveda nisem imel za sabo nič pripravljenega za pod zob in sem večino časa laufal na glikogenske zaloge. Vodo ne vem od kod je telo črpalo. Samo okoli poldneva sem si v trstu privoščil porcijo lazanje, od katere se nisem najedel niti za 5 minut in sem moral kmalu prešaltat nazaj na glikogen. Od hrane je bil bolj beden samo še vodič. Kar naprej je nekaj gobcal in nas posiljeval z nepotrebnimi informacijami. Za nameček nas je vsakega še ene 100x fotografiral. Na koncu me je imelo, da bi mu tisti fotoaparat zatlačil nekam. Nadležen tip.
Domov sem prišel zvečer tako siten, da  sem bil primeren samo še za spanje.

Naslednji dan, v sredo torej, se je sitnoba sicer že razkadila, a sem v duhu sitnobe prejšnjega dne rekel v kurac pa vse in ostal doma. Dopoldne se mi je še nekaj dalo in sem začuda predelal polovico skripte¹ za kolokvij, ki ga imam drugi teden, ter skuhal spodobno kosilo² zase in za brata. Popoldne pa je nastopol tisti zgoraj opisani občutek in se m tudi pod razno ni več dalo početi karkoli.

Včeraj sem prokrastiniral še bolj kot v sredo popoldne. Učiti se mi absolutno ni dalo, kuhat se mi je dalo pa še manj. Zato sem  popoldne preživel na glikogenu. Zelo zdravo. Hm…ali pa nova shujševalna kura. The secret to sucess; eat nothing. Za povrh sem moral bit pa še doma, ker se je obetal en obisk, rečeno je bilo da okoli 14h, no na koncu je prišel ob 20h.

Današnji dan je od vseh še najbolj produktiven od vseh. Predelal do konca skripto. Šel za eno uro na faks opravit zaključno laboratorijsko vajo in naredil pizzo. Sedaj pa ne vem kaj bom naprej. Nebi škodilo še enkrat prebrat skripto.

Over ‘n’ out, bitchez be crazy

P.S. Jambolaya je sicer kreolska jed

1. cca 30 strani,lol
2. dunajci

kracalnik je očitno postal deloholik in nat…pardon, prodajalec določenih produktov nič hudega slutečim kupcem. Če ne prodaja, pa najbrž skupaj z NuckinFutsom utapljata jetra?  Nekakšni čudni cukrasti popadki dajejo Tino, resno brez konkretne doze inzulina raje sploh ne prebirat zadnjih objav. Najprej pocukrani kolački. Nato še besedilno pocukrana objava. Za piko na i pa nas še po tvitterju pospama z svojimi tortnimi kreacijami. Še dobro da me cuker ne privlači preveč. Potem imamo tu še Pametnjakoviča, ki ga spet daje sindrom desne roke. Sprašuje se če imaš lahko seksa preveč. Na tem mestu mu dajem predlog, da naj si za probo omisli eno nimfomanko. Po mojem se bo hitro premislil¹. In če nas že rajca z izjavami tipa: “…presenečeni bi bili kaj vse sem že slišal od določenih oseb ženskega spola.” naj gre vsaj do konca. Nesramnost pa taka.

Koga še imamo, ah ja, velespoštovanega že prej omenjenega NuckinFutsa. Challenge everything ‘n’ stuff. Mogoče bi for a challenge šel na Prešerca folk izobraževat o vožnj v krožiščih? Bi znal bit zanimiv podvig.

In da ne pozabim še BlackBlu-ja. Na msn je aktiven. Malo manj na blogu. Ima druga, važnejša, posla trenutno. Bo že še prišel nazaj v realni svet.

P.S. Vrstni red je zgolj naključen in ne odraža mojih preferenc. Da nebo kakšnega ognja v strehi.

1. To govori oseba z 24 let izkušnjami

Danes smo namreč Cvilkota pripeljali domov. Z enim učem manj in nesigurno prognzo za prihodnost. Ob pogledu nanj v ambulanti se mi je kar milo storilo in sem komaj ohranil relativno neprizadet izraz. Še zdaj če pomislim mi gre malo da ne na jok.
Uček so odstranili in v očesno vozlino dali gazo/vato, ali karkoli že, prepojeno z antibiotikom. Če bo antibiotik prijel bodo v ponedeljek, ko ga moramo peljati nazaj, uček dokončno lepo zašili tako, da ga bo lahko prerasla dlaka in se ne bo videlo nič. Ker trenutno je res kar malo težko pogledat tisti del kjer je bilo oko. Če antibiotik ne bo prijel, potem imamo sranje in hudo bolečino v srcu. Mami je namreč rekla, da če vnetje ne bo popustilo, ali pa če se še kdaj ponovi ga bomo raje odrešili muk za večno.
Glede na to da imam Cvilkota raje kot marsikaterega človeka, ki ga poznam, na ta scenarij, če se le da ne mislim.

Čeprav trenutno deluje ker vredu, je dobre volje in z veseljem je hrano. Ampak žal je tako, da morski prašički, kot večina glodalcev bi rekel, ne kažejo znakov da je kaj narobe do zadnjega. In ko lastnik opazi da nekaj ni vredu je ponavadi sranje že tako globoko, da so prognoze slabe.

Upam in poizkušam verjet, da se bo Cvilež izmazal in bo z nami preživel še mnogo let.

Ne vem, a naj današnji dan kategoriziram kot dober ali kot zanič. Res sem zmeden. Tak grenko sladek občutek imam.

Najprej sem bil dopoldne na ultrazvoku trebušne votline kjer sem izvedel, da so se mi v ledvicah naredili ledvični kamni¹. Na srečo so zaenkrat majhni in jih je malo. Z malo sreče mi jih bo uspelo ven spravit z kakim namenskim čajem in pitjem veliko tekočine. Ker si res ne želim, da bi postali večji, pravijo namreč da zadeva zna hudičevo bolet. Mami je komentirala, da res čisto vsako sranje poberem. Kar je res. Tudi kakšna zdravila če jemljem ponavadi pokasiram najhujše stranske učinke.

Ob enem smo mogli našega ljubega Cvilkota peljati nazaj na veterinarsko kliniko. Že prejšnji teden je preživel večino tedna tam. Ker mu je korenina zadnjega zoba preveč zrasla in se mu vnela, so ga morali prisilno hranit in ga nafilat z antibiotiki. Ob enem smo mu še doma potem 5 dni dajali antibiotike. Kakor zgleda se je sicer nekako pocajtal, ker je začel sam od sebe jesti, ampak je vnetje kljub temu pustilo davek.
Eno oko mu je namreč zaradi vnetja izstopilo in ker ga ni mogel zapirati in s tem vlažiti se mu je izsušilo² in je zaradi tega oslepel. Danes smo ga zato peljali nazaj na kliniko, da mu bodo oko kirurško odstranili. Postal bo enooki Cvilko. Upam, da bo po posegu zdrav in ne bo še kakšnih nadaljnih komplikacij.

Po drugi strani pa sem iz Japonske danes končno dobil težko pričakovani paket, ki me je ob enem navdušil ob enem pa malo razočaral. Imel sem namreč predstavo da bo ribiška rola, ki sem jo naročil nekaj večja kot je dejansko. Ampak dobro, to ni tak hud problem bo še zmeraj popolnoma uporabna.

Če potegnem črto je končni sklep, da je bil dan bolj drek kot kaj drugega. zato je najbolje da grem spat in bo jutri menda že bolje.

1. dohtar je rekel kamenčki
2. smo ga sicer mazali z eno žaubo ampak ni pomagalo

In potem ugotovim, da so kljub temu da sem priimek jasno in glasno črkoval zapisali narobe. Ponavadi namesto k na začetku napišejo h.

A je res težko pravilno zapisat ČRKOVAN priimek.

Večkrat se mi zdi, da takoj ko pridemo do priimkov ljudje nenadoma postanejo naglušni in tupavi do amena. Tako sem se navadil, da kadar pridemo do mojega priimka, ga ponavadi najprej povem normalno in potem brez da bi čakal glup odziv še jasno in glasno črkujem.
Še bolj zabavno je v čakalnici. Sediš in čakaš da te pokličejo, pride sestra in pokliče nek priimek. Mnogo primkov se zna zelo podbno slišat mojemu. In potem tuhtam, ali se javim ali počakam. Najbolje je počakat, če se bo kdo dvignil, če se ne potem itak pokliče še enkrat bolj glasno in razločno. In potem se ponavadi že razjasni koga kliče. Been there done that.

Da ne omenjam, da je nekaterim kolegom šele danes na vajah potegnilo kako dejansko se pišem. Iz tega je seveda takoj nastal hec, ker če se moj priimek le malo spremeni, oz se mu nekaj doda nastane beseda ki se z njo dostikrat poimenuje nekoga tretjega. Ne vem kaj sta si kolegici ob tem spoznanju zamislili, ampak prasnili sta v smeh, ki ga zlepa ni bilo konca. In ker sem se navajen pošalit na svoj račun sem zanalašč prilil še malo olja na ogenj z par izjavami na račun priimka in ju potem še vprašal, če sta že bili na wc-ju.

Če bi se spomnil še kakšne prigode z priimkom bi jo zapisal, pa se je ne morem. Zato bom kar zaključil.

P.S. Kaj je point kobiljega mleka? Glede na sestavo, ki sem jo ravnokar prebral je to bolj kot ne bela voda.

1. če mislite, da bom izdal priimek se motite št. črtic ponazarja št. črk v priimku
2. črkujem

Po pravici povedano so mi rojstni dnevi postali rahlo odveč. Na srečo imam krog ljudi bolj majhen, pa še ti ne vedo vsi kdaj imam rojstni dan. Tako da so mi čestitke prišparane. Nikoli jih nisem maral, čestitk namreč. Sploh pa so mi butaste čestitke preko raznih forumov in FB-jev. Ko ti čestita 8974456 folka ki itak sploh ne veš kdo so. Jaz sem postal kar malo ignorantski in, če človeka dobro ne poznam ne voščim, fuck ‘em. Sploh pa ne voščujem po forumih in še manj po FB-ju, ker je to zgolj nabijanje postov n v primeru FBja retardirano. Kot da resno mislijo?

No pa nočem, da bi sedaj izpadlo kot da sem vsak rojstni dan zagrenjen, ker nisem. Danes sem prav dobre volje.  Še bolj zato, ker je vsaj malo bolj konkretno zapadel sneg in sem lahko gazil in občutil škripanje pod nogami. Obožujem ta feeling.  Malo manj sem bil vesel za volanom, saj je bilo zjutraj na nespluženih cestah kot na drsališču in peljat se skozi ene par rondojev je bilo prav zanimivo. Ni preveč fajn občutek, ko gre avto nenadoma po tangenti namesto po krožnici.

Hvala bogu me letos ni noben posiljeval z torto. Torte pri meni niso ravno dobro zapisane, morda samo kakšna popolnoma čokoladna. Mogoče zaradi travme iz otroštva, ko so mo zrihtali torto v obliki zajčka. Seveda sem bil ves navdušen, saj sem takrat oboževal zajce. Problem je nastal, ko jo je blo treba razrezat.

Da nebom izgubil stave, ki jo sploh sprejel nisem, bo potrebno počasi dokončati tole objavo, ki tudi ni nek literarni višek.

Za konec dam samo še eno današnjo fotko pasje radosti

1. ki jo sedaj pišem

Skratka, pejmo nazaj na te moje sanje.
To, da smo imeli sago z mišmi najbrž že veste. No Moje sanje se nadaljujejo potem, ko je že minilo nekaj časa odkar smo na podstrešju raztrosili strup. In sicer vsega, celo škatlo.
Na podstrešju naše bajte še nisem bil, zato je bilo moji domišljiji dopuščeno naj si gor nariše in zamisli kar hoče. In nebi mogla bolje izbrati kaj si bo zamislila, da je zgoraj.

Vse skupaj se začne ravno ko pomolim glavo skozi vhod na podstrešje in se razgledam na okoli. Mami in F sta že gor. Povsod vidim razmetane vrečke z strupom in precej jih je tudi pojedenih¹. Okoli leži krama, razne deske, izolacija itd… malo se razgledujem naokoli, vmes fentam enega čudnega sivega pajka in kar nenadoma se znajdem na drugem koncu podstrešja, kjer so stopnice. Stopnice, tukaj, wtf? Le kaj bi lahko bilo zgoraj? In grem po njih. Nenadoma se znajdem v čudovitem stanovanju. Skoraj mi pade čeljust dol. Vse opremljeno zrihtano, čudovito. Na žalost sem takoj, ko sem se zbudil večino detajlov stanovanja pozabil ampak v sanjah sem videl vse. Čisto vse, od omar(ic), luči, kavča, kuhinje. Ni da ni. ME WANT!!²

Ampak, ni še konec.

Ko pregledam stanovanje se vrnem k stopnicam, saj vodijo še više. Wtf, še je gor? Pa pejmo pogledat ane. Grem višje in najdem še eno stanovanje. To mi je še bolj všeč kot prejšnje, čeprav je manjše od prejšnjega in bolj podstrešno. Tu se spomnim skoraj vsakega detajla. Kuhinja na desni, na koncu špajza. Na levi najprej ena vrata, potem še druga. Prva vodijo v manjšo sobo, tadruga v kopalnico. Stopim v sobo in notri računalnik. Prižgan. Za mano pride brat, se usede in začne igrat O.o How’s that possible.
Pride tudi mami, nekaj se pogovarjava, na štedilniku najdem neko hrano, ki ji očitno ni ratala med kuhanjem in jo je zato prinesla sem gor.  ”Ni čudno da so miši na podstrešju, če nosiš hrano sem gor”, si mislim.
Čas je da gremo nazaj dol. Ampak men ni preveč do tega, ko je tukaj tako lepo, tudi brat noče iz računalnika, a ga vseeno steram dol, ugasnem luč v sobi in grem proti stopnicam. Na stopnicah se obrnem. vidim v zgornje stanovanje in tudi v spodnje, v katerega vodijo stopnice. Vzamem telefon in naredim sliko razgleda….

In se zbudim. Strašno razočaran, da so bile vse le sanje in z jasno sliko obeh stanovanj pred očmi. Malo da ne sem še telefon prijel in pogledal če je fotka res tam.

“To je treba spravit na blog preden vse pozabim”, si mislim in vstanem…

1. torej so miši pocrkale
2. Zakaj da fuck morajo biti take dobre stvari samo v sanjah?

Bu!

Test objavljanja objav iz telefona

Za tem sem čez kak dan spet slišal škrabljanje nad glavo, vzel metlo in z štilom parkrat fino potolkel po stropu, da se stvor ki je tam gori čim bolj prestraši. Začuda je delovalo in kak mesec sem imel mir.
Nato se je spet začelo škrabljanje in sprehajanje nad mojo glavo. No pa ne samo nad mojo, ubstvu po celi podstrehi saj smo žival(co) lahko slišali povsod.

Vrhunec je drama dosegla včeraj zjutraj, ko sem se ravno prišel iz jutranjih opravkov v kopalnici¹. Brat je nenadoma zakričal podgana, in sicer tako, kot da ga žival že skoraj živega hrusta in je v kup priteklo vse kar nas je bilo v hiši. Pograbil sem večji nož, ki ga drugače nosim sabo na ribolov in kobro².
Zaprli smo se v sobo in se skrajno previdno  spravili iskat podganjega hudiča. No, podgano smo kaj kmalu odkrili za omaro. Samo da ni bila podgana ampak miška, ki so ji v tem trenutku revici bile zadnje minute. Ko je hotela pobegnit skozi špranjo pod vrati smo jo prestregli in jo odrinili³ na sredo sobe, a se je uspela skrit nazaj za omaro. najprej jo je ven pozkušala spravit mami a ni mogla…Nadaljevanje ni za ljubitelje živali in tudi meni je malo žal kar sem storil, a v danem trenutku nimaš kaj razmišljat.
Ulegel sem se na tla, jo zagledal pod omaro. S kobro je naprej dobila en šus, neuspešen in nato še dva. Od teh jo je eden (najmanj) nokautiral drugi pa spravil izpod omare. Takoj smo jo z metlo imobilizirali, da nebi spet pobegnila. Čeprav mislim da je bil udarec z kobro dovoljšen da uboga žival nebi šla nikamor več.

Nato je sledilo odkrivanje izvora. “Hudič” je od nekje moral priti v bajto. Kmalu smo ga našli. Prišla je skozi neke oddušnike v eni mali sobici, ki jo uporabljamo kot omaro. Ko smo omaro detajlno pregledali smo odkrili polno kakcev. Slednjih je bilo polno tudi po bratovi sobi⁴ in brat je  moral sam (!) opraviti čistilno akcijo.

Čez dan je bil nato mir, ponoči pa spet cirkus. Nisem ravno dobro spal⁵ in sem zato slišal kako imajo miši na podstrešju svojo fešto. Slišala jih je tudi mami, samo da ne na podstrešju ampak v tisti sobici/omari. Torej to pomeni najmanj še 2 miši pri hiši⁶. Zjutraj lepo vstanem in sedim za PCjem, nakar slišim škrabljanje v moji sobi, za omaro. “Pa menda ja niso tudi tukaj”, si mislim.
Pokličem mami, da mi bo pomagala iskat (I’m not a pussy! ). Saj veste, eden išče, drugi je na straži, da bo stvar lopnil po glavi če se prikaže in hoče pobegnit. No odkrila sva Ameriko, oz bolje rečno miš, ki je kot slepi potnik prišla v enem mojem fasciklu iz omare, ko smo jo pospravljali. Not je bila cel dan in noč.

Z nami je preživela preostanek današnjega dneva, zvečer pa smo jo izpustili na polje. Ker so zgoraj sigurno še miši smo šli kupit pasti, lepilo in strup. Tako, da tale je imela srečo. ostale bo precej verjetno dočakala klavrna usoda.

Kako se bodo dogodki odvijali naprej bomo še videli.

Se nadaljuje…

1. No details here, move on
2. plastična ukrivljena cev, narejena za metanje nekaterih vab pri ribolovu, sila pripravna zadeva za koga ali kaj mahnit po buči
3. bolje rečeno brcnili, čeprav ni dobila polnega fuzbalerskega šusa
4. katera je običajno bolj podobna svinjaku kot otroški sobi
5. vam povem, zadnje čase imam sila nenavadne sanje
6. če ne štejem tiste domače štirinožne iz rodu Cavia z imenom Cvilko