Pijača bogov

Čokolada…vsi jo poznamo, večina jo tudi zelo rada konzumira, manj pa je najbrž tistih, ki kaj vejo o ozadju čokolade.

Čokolada ne prihaja, kot bi si kdo mislil iz bele in vijolične krave iz alpskih pašnikov z imenom Milka. Tudi svizci je v gorski koči ne mešajo in zavijajo v folijo ( Saj najbrž vsi poznate tisto reklamo:…”In potem svizec zavije čokolado v folijo” :D ).

Čokolada v resnici izvira iz tropskih gozdov nekaj stopinj severno in južno od ekvatorja v južni Ameriki. Azteki so čokolado  povezovali z njihovo boginjo Xochiquetza, ki je bila boginja rož, plodnosti, iger, plesa, agrikulture in predvsem ljubezni. Že takrat so jo uporabljali za pitje predvsem vladarji, saj je bila od boga dana. V Evropo pa so čokolado prinesli Španci kjer je kmalu postala zelo priljubljena. Privoščili pa so si jo na začetku lahko bolj ali manj samo višji družbeni sloji, saj je bila draga.

Kako so kakavova zrna obdelovali včasih ne vem, toda danes poteka to tako, da jih najprej oberejo, pustijo, da fermentirajo ter nato pražijo, po praženju poizkušajo zrna kar se da hitro ohladiti, da ohranijo značilno aromo in da preprečijo nadaljnje praženje v jedru. Nato pa zrna zmeljejo.

Nadaljnja obdelava je odvisna od tega ali želimo dobiti kakavov prah ali užitna čokolada…

Čokolada pa ima tudi mnogo pozitivnih učinkov, kot je preprečevanje diareje, stimulacija možganov, zmanjševanje možnosti za raka in Afrodiziak ,ter precej verjetno še kaj. Da res deluje kot afrodiziak še ni dokazano, da je res. Govorim seveda za temno čokolado, ne za mlečno.

Tako to je bilo nekaj na kratko o čokoladi in verjamem, da bi lahko napisal še precej več.

In zakaj pravzaprav tolik ogovorim o njej? Zato ker sem si danes sklenil pripraviti vročo čokolado po Azteško, to je s čilijem. Malo sem pobrskal po spletu in našel da se v mleko vmešata vanilija in čili ter se nato doda koščke temne čokolade in segreva dokler se ne stopijo. Jaz imam doma prah za pripravo vroče čokolade, tako da sem zadevo pripravil malo po svoje. Po običajnem postopku sem pripravil vodno kopel vanjo dal lonček z mlekom in vmešal prah za pripravo vroče čokolade in mešal, da se je vse lepo raztopilo, da je bilo brez grudic. tudi potem je bilo  treba konstantno mešati dokler se ne zgostilo, saj se drugače prime na dno lončka in zažge.

Na vodni kopeli mora biti tudi zato, da se na dnu ne prismodi, kar se mi je dogodilo, ko sem jo prvič kuhal.

Vanilije nisem dal, ker je nisem imel. Prav tka osem zasledil da se lahko doda cimet, ki pa ga osebno ne maram preveč

Ko je bila pripravljena sem jo vlil v dve posodici, ena zame ena za brata. Brat se je sicer hvalil, da bo on tudi čili, ko pa je prišel čas zanj pa je rekel ne  in tako sem si čili dal samo jaz. Čili sem potresel po vrhu.

Zadeva je izgledala nadvse fletno in seveda sem moral poslikati.

Azteki so sicer kakav mešali z vodo in ne mlekom, ampak po mojem da je z mlekom veliko boljše kot z vodo.

Čilija nisem dal preveč, ker sem se bal, da bo premočno. Nona srečo sem dal čilija ravno prav, toliko da ni nevzdržno peklo, ob enem pa je bil ves čas prisoten v ustih.

Zadeva je res božansko dobra in razumem zakaj so jo povezovali z bogovi.

Poizkusite kdaj ;)

Improvizacija je d' best

Zdajle, pred nekaj minutami sem bil lačen in nisem vedel kaj naj jem. Šel sem malo “čekirat” v hladilnik in edino kar je bilo uporabno zame so bili špageti. Ampak glej ga zlomka, nobene pametne omake… Hotel sem že opustiti misel na špagete, pa sem se spomnil da lahko malo improviziram za hec.

V hladilniku sem našel paradižnikovo mezgo v tubi, koncentrat. Na hitro sem ga popražil na preveč olja, zato sem malo olja odlil. Potem sem zalil z vodo in malo pokuhal da se je zgostilo ter dodal nekaj bazilike in origana, dodal sem še za vzorec popra.

To sem zmešal z špageti in že hotel dati pogreti v mikrovalovko, ko se mse spomnil da imamo v hladilniku tudi filete slanih sardel v olju. Najprej se mi misel ni zdela dobra, nato pa sem vseeno sklenil poizkusiti, kaj se ve morda bo pa užitno.

Vzel sem dva filejčka in ju kar z rokami natrgal po špagetih ter potem premešal. To sem potem dal v mikrovalovko segrevati za 2 minuti.

Ko sem zadevo poizkusil se je izkazala za res dobro idejo in bom to še prakticiral.

Take jedi, ki so vržene na hitro skupaj in preprosto, so ponavadi najboljše. Se kdo strinja?

Naj še opomnim: riba ni obvezen dodatek, tudi brez je zelo dobro, ampak ker imam rad morski pridih sem jih pač dal zraven. Morda naslednjič nasekljam zraven še nekaj oliv…

Pa še obvezna slika:

Za morski pridih je zadaj še moja najljubša revija Pesca in Mare, ki je hrvaška izdaja.

P.S. Se oproščam ker bolj poredko pišem zadnje čase, ampak nekako ni časa pa tudi nobene pametne ideje nisem imel…

Izlet na Muljavo.

V uvod naj povem, da se je tam rodil pisatelj in prvi slovenski pripovednik Josip Jurčič in kjer se tudi dogaja roman Deseti brat, ki ga je spisal Jurčič. Tam tudi še danes stoji gostilna Obrščak kjer so se nekdaj (pa najbrž tudi dandanes) zbirali okoliški kmetje.

No pa začnimo lepo po vrsti kakor so hiše v Trsti :)

Najprej sem se zjutraj zbudil in odšel h dedatu in babi. Tam sem malo zabušaval nato pa sem se odločil da grem do 12-ih h očiju. Ob 12-ih sem bil zmenjen z starima staršema, da pojemo juho, ki jo je skuhala babi in gremo potem proti Muljavi, kjer bomo imeli bolj konkretno kosilo.

Pot nas je vodila po stari cesti za Litijo mimo Ribč, kjer je, s strani ribičev, znana mrtvica z istim imenom kot naselje Ribče.

Pot nas je nato vodila naprej proti Kresnicam kjer stoji Industrija Apna Kresnice (IAK).

Most čez Savo za Kresnice.

Potem nas je pot vodila naprej ob Savi, do Litije in čez njo. V Litiji smo zavili za Šmartno pri Litiji kjer stoji cerkev sv. Martina zgrajena v neogotskem slogu.

In uspelo mi jo je “pritisniti” kar med vožnjo :D

Pa še slika iz zraka pobrana na Wikipedii

Cesta nas je potem vodila naprej mimo gradu Bogenšperk kjer je njega dni prebival Janez Vajkard Valvasor, ki je med drugim napisal tudi Slava vojvodine Kranjske (morda jo kdaj preberem). Danes pa je tam muzej in poročna dvorana.

Nekje na poti, naprej od gradu, smo se ustavili, da sta se deda in babi slekla, saj sta se preden smo odšli od doma oblekla približno tako, ko da smo sredi oktobra ali novembra.

Ker sem se jaz, preden sem se doma usedel v avto, že slekel sem ta čas hitro izkoristil za eno fotografijo.

Naprej do do Muljave se ni zgodilo nič pretresljivega ali omembe vrednega kar bi bilo potrebno zabeležiti s fotografijo.

Ko smo končno le prispeli na Muljavo, smo najprej šli na kosilo v že prej omenjeno gostilno Obrščak.

Ambient v gostilni mi je bil nadvse všeč in tudi prijazna postrežba, ki smo jo doživeli me je nadvse razveselila. Natakar je imel prijazen profesionalen pristop in ko smo izrazili željo, da bi nekaj pojedli nam je kar na pamet povedal njihovo ponudbo. Kot je za tako bolj vaško gostilno značilno izbira hrane ni bila prav pestra, ampak neke hudo pestre ponudbe niti nisem pričakoval. Predvsem so imeli razne pečenke, klobase, krvavice, zelje, pražen krompir in podobno, imeli pa so na srečo tudi postrvi. Sam teh zadev ne maram, zato sem vprašal, če imajo morda kalamare (standard pri meni), po pričakovanju jih žal niso imeli. Nazadnje sem se odločil za postrv, ki se je izkazala za odlično izbiro.

Medtem, ko smo čakali na hrano, sem jaz vzel v roke fotoaparat nekajkrat “pritisnil” sobo v kateri smo sedeli.

Na hrano smo morali sicer nekaj časa počakati, kar pa me ni toliko motilo, saj to pomeni, da je vse pripravljeno sveže in sproti.

Postrv, ki sem jo jedel je bila odlična, da že dolgo nisem podobne jedel. Deda in babi, predvsem babi, sta imela neke pripombe na njuna obroka, ampak nič ne de, vseeno je bilo dobro.

No tukaj bi si bralec lahko mislil, da smo počasi s polnimi želodci krenili domov in je s tem lepe popotniške zgodbe konec.

Ampak temu ni tako, naš prvotni namen ni bil imeti kosilo na Muljavi, ampak iti na obisk h sorodnikom, po babini strani, ki imajo vikend v Leščevju. Za srečanje smo bili že vnaprej domenjeni.

Ivo in Majda, ki sta omenjena lastnika vikenda in sorodnika sta me bila nadvse vesela. Kako me le nebi bila, saj se vidimo le nekajkrat na leto in tudi jaz sem bil vesel njiju.

Po prisrčnem pozdravu smo odšli v hišo, čeprav bi meni bilo skoraj ljubše sedeti zunaj pod nebom, kjer je veliko prijetneje. Ko smo tako sedeli in debatirali, kritizirali, opravljali o vsem mogočem sem se sam rahlo dolgočasil in sem zato v roke vzel foto aprat in se igral z njim. Med drugim je nastalo tudi nekaj slik.

Glaž vina zvrsti rose z imenom Cviček, ki je tudi, takorekoč, ne daleč doma.

Tega sta pila Ivo in deda, babi in Majda pa bolj prisegata na bela vina.

Po klepetanju smo se še malo sprehodili okoli hiše, kjer sem posnel še eno fotografijo

Pogled z vrta na sosednji hrib.

Za konec in “varnejšo” pot pa so spili še glažek belega, ki je bil mislim da rizling, polsuh.

Sam vina seveda nisem pil.

Vreme je bilo kot naročeno, lepo sončno z prijetnimi 20°C v senci. Bilo je zelo lepo in tudi dan je bil lepo izkoriščen, še lepše pa bi bilo če meni nebi zaradi slabokrvnosti bolela glava.

Bo treba kaj podobnega ponoviti. Po možnosti še v kake druge kraje in konce slovenije, ki so prav tako lepi :)

Če se komu utrine kak predlog naj ga le kar posreduje v komentarje in bo obravnavan na naslednjem zboru skupščine starešin pri nas doma :lol:

Pa Lp do naslednjič.

Krompir s smetano

Najbrž ste že opazili, da zelo rad jem krompir. Tudi tokratni recept ni nobena izjema in vsebuje krompir.

Kaj potrebijemo? Krompir, jaz vzamem 2 ali 3 krompirje na osebo, če so večji, če so bolj mali pa 4-5. Nato potrebujemo še sladko smetano (tak rumen tetrapak). Ter seveda sol.

Krompir narežemo na kolobarje, jaz po navadi uporabim kar multipraktik, ker je hitreje ter rezine so bolj enakomerno debele.

Prižgemo pečico in jo nastavimo na okoli 200°C ( Na naši pečici ni skale za temperatruo, kako je do tega prišlo je dolga zgodba :lol: in zato nastavljamo na “oko”)

Krompir solimo in ga razporedimo po pekaču, ter čez polijemo sladko smetano.

Pečemo dokler ni na vrhi zlato-rumeno zapečeno.

Ko že pravijo? Bon Apetit?

Hoba II…

Včeraj sem napisal odbjavo o pripravi hobotnice v solat.

Prašal sem mamo in notri je tudi kis in olje, samo se ne čutita toliko.

Ker je hobotnice ostalo dovolj še za danes jo zdajle spet jem in lahko da šele danes ima tisti ta pravi božanski okus. Okusa od včeraj in danes se sploh ne da primerjati. Danes je neprimerno boljši.

Tudi tekstura mesa je boljša, meso ni več toliko gumijasto kot včeraj…