O snegu in prihodnosti

Že cel dan razmišljam o čem bi lahko pisal…

Mogoče o tem, da letos ugotavljam, da me tale zima in mraz sploh ne motita toliko. Ponavadi sem bil zmeraj bolj naklonjen poletju in visokim temperaturam. Ampak odkar so mi dohtarji rekli naj se izogibam sonca so mi postali hladnejši deli leta veliko bolj ljubi. Ker sem lahko zunaj tudi sredi dneva.
Tudi na mraz sem se kar nekako navadil in me moti samo še prvih nekaj minut zjutraj ko vstanem in še nisem ulaufan. Čez dan se pa itak bolj oblečem. Še celo dolge gate sem si letos omislil kar mi nekaj let nazaj nebi padlo na kraj pameti. Bi raje videl, da mi jajca zmrznejo.
Jbg, staram se in s tem se tudi mentaliteta spreminja bi rekel.
Tale letošnji mraz je vsaj tak kot se spodobi, konkreten. Ne spomnim se kdaj sta nazadnje zmrznila mali graben in kamniška bistrica do te mere, da se lahko mulci gor igrajo. Poleg tega je tale mraz dober tudi za naravo, saj bo pobil odvečne insekte in jih bo poleti upam da manj. No, malo manj je dober za naše denarnice, saj je treba kurit k pr norcih. Mala peč na drva ki stoji v hodniku sploh ne zmore celo bajto ogret. Ji mora nujno pomagat centralna.
Sicer pa, pri nas je še kar vredu, cm ali dva snega1 in folk takoj jamra. Imam žlahto v polovici bivših SFRJ republik in vam povem, v Hercegovini imajo snega 2 metra plus. Kjer so zameti celo 6+ metrov. Da narediš 30 metersko pot, široko za človek rabiš 5 faking ur, s tem da delajo 3je ljudje. V Vojvodini je malo bolje, pol metra snega.

—

Tako, danes sem opravil z zadnjim izpitom prvega semestra. In to še celo z najboljšo oceno. Od vseh izpitov mi je bil najmanj ljub, čeprav je bil po zahtevnosti drugi najlažji. Tehnologija mesa me res ne interesira kaj dosti. Meso me zanima predvsem od tam naprej, ko ga vidiš čez vitrino pri najdražjem sosedu in se moraš odločit kaj boš vzel. In ob enem pazit, da te mesar še mimogrede ne nategne.

Zadnje čase tudi razmišljam2, ali bi šel, ko končam to šolo še naprej na BF3 ali bi se raje začel prodajat. Najraje bi šel na BF, ampak kaj qrc ko nočejo nobenih predmetov priznat iz zdajšnje šole in bi zato mroal začet ponovno z 1. letnikom. Še 3 leta se mi res ne ljubi drkat po faksu in se prepuščat na milost in nemilost muham profesorjev. Če bi me spustili vsaj v 2 letnik potem bi takoj šel naprej. Sicer, za živilske predmete, predvsem tiste tehnološke, vem da nebi imel problemov jih narest, imam dovolj podlage.
Ampak matematika in fizika sta tista predmeta, ki me najbolj skrbita. Z matematiko se tako nisva nikoli nisva nikoli razumela, fizika pa zahteva popolnoma drugačen način razmišljanja kot ga imam jaz. Kemijski način, in to ne gre skupaj z fiziko.

Ob enem tudi ugotavljam, da se nekako ne vidim več v laboratoriju v kaki fabrki, kjer vsak dan analiziram vzorce po standardnem postopku. Zeh. Ne rečem, še vedno se vidim tudi laboratoriju, z belo haljo na sebi in klošarskim videzom, v stilu he’s a crazy scientist. Najraje bi opravljal kakšno raziskovalno delo. Ampak, ne lagajmo si, z VI stopnjo takšno delo na kakem inštitutu najbrž ne bom opravljal. Za to rabiš vsaj dipl. pred imenom, če ne kar mag., še raje dr. he can’t change the bulb Ime Priimek.

Se pa vidim še nekje drugje in sicer v športnem ribolovu. Najraje bi imel svojo štacuno z ribolovnim priborom in vsak prosti čas porabil za namakanje trnkov. Koliko bi pri tem zaslužil se nekako (še) ne obremenjujem, ker mi denar nikoli ni bil huda prioriteta4

 

Ampak pustimo življenju svoj tok. Če se bo dalo bom do septembra najprej poizkusil skupaj spacati diplomo. Nato bomo videli kako naprej. Se mi bo ljubilo na BF, se bom raje prodajal, ali pa se kje od čudežno najde prilika in postanem s.p. za ribolovni pribor?

  1. v Lj se razume, da mi nebo kdo kredarice pod nos metal [↩]
  2. nekam veliko razmišljam [↩]
  3. Biotehniška Fakulteta [↩]
  4. čeprav se ga čisto nič ne branim [↩]

Naključne bedarije #13

- Tale prehlad bi se lahko počasi že nehal.

- 4 izpiti mimo, one more to go. Za prvi semester seveda.

- Večkrat bi se rad zbudil v takem stanju kot v nedeljo. Čist dobre vole in naspidiran do amena.

- Vedno sem se navduševal nad noži, kot živilec se še toliko bolj. V kratkem si bom zato omislil tole. Hude skomine mi povzročajo tudi Spyderco-ti in Benchmade-i 

- Čas gre nekam hitro. A ni bilo še včeraj novo leto, ker še nekaj dni in bom obrnil nov letni list.

- O diplomi bo treba začet razmišljat, vsaj če jo hočem v letu 2012 narest.

- Faking težko se je blo odločit kaj dat za glasbeno podlago. Ampak uspelo mi je.

- Malo je bedno, ker nimam nič bolj globokega za povedat.

Crazy dream

Nekaj minut  nazaj sem se zbudil in sicer direktno iz zelo intenzivnih sanj. Bile so tako resnične, da me je užalostilo, ker sem se zbudil in videl, da niso resnične.
Poleg tega sem se zbudil v taki fazi spanja, po kateri se počutim ful naspano in imam polno energije. Let’s do something.

Skratka, pejmo nazaj na te moje sanje.
To, da smo imeli sago z mišmi najbrž že veste. No Moje sanje se nadaljujejo potem, ko je že minilo nekaj časa odkar smo na podstrešju raztrosili strup. In sicer vsega, celo škatlo.
Na podstrešju naše bajte še nisem bil, zato je bilo moji domišljiji dopuščeno naj si gor nariše in zamisli kar hoče. In nebi mogla bolje izbrati kaj si bo zamislila, da je zgoraj.

 

Vse skupaj se začne ravno ko pomolim glavo skozi vhod na podstrešje in se razgledam na okoli. Mami in F sta že gor. Povsod vidim razmetane vrečke z strupom in precej jih je tudi pojedenih1. Okoli leži krama, razne deske, izolacija itd… malo se razgledujem naokoli, vmes fentam enega čudnega sivega pajka in kar nenadoma se znajdem na drugem koncu podstrešja, kjer so stopnice. Stopnice, tukaj, wtf? Le kaj bi lahko bilo zgoraj? In grem po njih. Nenadoma se znajdem v čudovitem stanovanju. Skoraj mi pade čeljust dol. Vse opremljeno zrihtano, čudovito. Na žalost sem takoj, ko sem se zbudil večino detajlov stanovanja pozabil ampak v sanjah sem videl vse. Čisto vse, od omar(ic), luči, kavča, kuhinje. Ni da ni. ME WANT!!2

Ampak, ni še konec.

Ko pregledam stanovanje se vrnem k stopnicam, saj vodijo še više. Wtf, še je gor? Pa pejmo pogledat ane. Grem višje in najdem še eno stanovanje. To mi je še bolj všeč kot prejšnje, čeprav je manjše od prejšnjega in bolj podstrešno. Tu se spomnim skoraj vsakega detajla. Kuhinja na desni, na koncu špajza. Na levi najprej ena vrata, potem še druga. Prva vodijo v manjšo sobo, tadruga v kopalnico. Stopim v sobo in notri računalnik. Prižgan. Za mano pride brat, se usede in začne igrat O.o How’s that possible.
Pride tudi mami, nekaj se pogovarjava, na štedilniku najdem neko hrano, ki ji očitno ni ratala med kuhanjem in jo je zato prinesla sem gor.  ”Ni čudno da so miši na podstrešju, če nosiš hrano sem gor”, si mislim.
Čas je da gremo nazaj dol. Ampak men ni preveč do tega, ko je tukaj tako lepo, tudi brat noče iz računalnika, a ga vseeno steram dol, ugasnem luč v sobi in grem proti stopnicam. Na stopnicah se obrnem. vidim v zgornje stanovanje in tudi v spodnje, v katerega vodijo stopnice. Vzamem telefon in naredim sliko razgleda….

 

In se zbudim. Strašno razočaran, da so bile vse le sanje in z jasno sliko obeh stanovanj pred očmi. Malo da ne sem še telefon prijel in pogledal če je fotka res tam.

 

“To je treba spravit na blog preden vse pozabim”, si mislim in vstanem…

  1. torej so miši pocrkale [↩]
  2. Zakaj da fuck morajo biti take dobre stvari samo v sanjah? [↩]

Close encounters

Marširam1 danes od faksa proti centru. In primarširam na Bregu mimo treh deklet ki so sedele na klopci. Ošinem jih z pogledom, na hitro ugotovim da so luštne, ampak da nosijo tista hipsterska očala ki so mi yuck.
Že jih skoraj pozabim. Ubistvu se sedajle sploh ne spomnim niti kako so zgledale, samo očal se spomnim. Niti ne vem ali so jih nosile vse ali samo ena, ali dve.

Nakar mi ena od njih reče Živjo. O.O

In kaj naredim? Ih, kaj neki le, odzdravim nazaj in grem naprej. Je treba bit vljuden, ane?

 

Ne vem sier kako je izgledalo na zunaj iz njihove perspektive, ampak mene je navznoter skoraj kap zadela. Dobesedno sem se ustrašil pozdrava. Najbrž zato ker sem bil pogreznjen v svoje misli2 in vsega skupaj niti nisem dobro dojel.

In potem naslednje misli, ko sem bil itak že mimo: Was she talking to me? Why would she do such thing? I better keep walking.

Šele čez kakšnih 15 minut, ko sem že sedel na busu, sem se le domislil, da je to morda bil conversation starter. Recimo da bi ji jaz potem rekel nazaj živjo in še pristavil “se poznava?”. Mogoče je tudi pričakovala kaj takega?
Kakorkoli sedaj je že zdavnaj mimo. Jaz sem pa tudi preveč smotan, da bi se uspel na licu mesta domislit in obrnit situacjo v svojo smer.

 

Pomojem bom moral doživet še nekaj takšnih “close encounters of the third kind”, da se bom naučil ustrezno regairat. Ljudje ste čudni. You talk to strangers.

  1. Ja marširam, moja hoja je bolj podobna marširanju kot normalni hoji [↩]
  2. kot sem vedno [↩]

Do spodnje majce

Do nazga pač ne, ker niso to vsa v prašanja iz Poletove rubrike do nazga. Torej.

Tina me je v enem njenih zadnjih zapisov v odogovr na moj komentar pozvala, naj zares odgovorim na vprašanja zastavljena v njenem postu.


Challenge accepted!

 

Zadnji film?

Oblegani (Under siege), v katerm igra Steven Seagal in se je vrtel po Tv včeraj zvečer. Klic, sicer že stokrat viden in prevrten film, ampak dobro, nisem imel boljšega.
Zadnja predstava?
Ufffff, zadnja predstava je bila toliko nazaj, najbrž še v srednji šoli, da se niti ne spomnim več kaj zaena je bila. Na predstave nikoli nisem hodil, vsaj ne prostovoljno, še manj sam. Mogoče se bo to kdaj spremenilo1
Zadnja razstava?
Redno hodim na oglede fotografskih razstav na jakopičevem sprehajališču. Nazadnje je bila2 na ogled razstava Mirana Kambiča; Arhitektrura v fotografiji- Secesija. Gre za posnetke secesijske arhitekturne dediščine Ljubljane.
Zadnja knjiga?
Hm, kaj sem nazadnje prebral, edini naslov ki se ga trenutno spomnim je Plutonim, A history of the world’s most dangerous element- Jermy Bernstein. Zelo malo berem zadnje čase, izvzemši razne revije in seveda skripte/učbenike za faks. Me je kar malo sram, da nisem že dolgo nič konkretnega prebral.
Zadnji album?
Zadnji album, ki sem ga preposlušal je od hrvaških tamburašev Gazde z naslovom Zlatna kolekcija.
  1. dvomim [↩]
  2. in še zmeraj je, do Februarja [↩]