Mogoče o tem, da letos ugotavljam, da me tale zima in mraz sploh ne motita toliko. Ponavadi sem bil zmeraj bolj naklonjen poletju in visokim temperaturam. Ampak odkar so mi dohtarji rekli naj se izogibam sonca so mi postali hladnejši deli leta veliko bolj ljubi. Ker sem lahko zunaj tudi sredi dneva.
Tudi na mraz sem se kar nekako navadil in me moti samo še prvih nekaj minut zjutraj ko vstanem in še nisem ulaufan. Čez dan se pa itak bolj oblečem. Še celo dolge gate sem si letos omislil kar mi nekaj let nazaj nebi padlo na kraj pameti. Bi raje videl, da mi jajca zmrznejo.
Jbg, staram se in s tem se tudi mentaliteta spreminja bi rekel.
Tale letošnji mraz je vsaj tak kot se spodobi, konkreten. Ne spomnim se kdaj sta nazadnje zmrznila mali graben in kamniška bistrica do te mere, da se lahko mulci gor igrajo. Poleg tega je tale mraz dober tudi za naravo, saj bo pobil odvečne insekte in jih bo poleti upam da manj. No, malo manj je dober za naše denarnice, saj je treba kurit k pr norcih. Mala peč na drva ki stoji v hodniku sploh ne zmore celo bajto ogret. Ji mora nujno pomagat centralna.
Sicer pa, pri nas je še kar vredu, cm ali dva snega¹ in folk takoj jamra. Imam žlahto v polovici bivših SFRJ republik in vam povem, v Hercegovini imajo snega 2 metra plus. Kjer so zameti celo 6+ metrov. Da narediš 30 metersko pot, široko za človek rabiš 5 faking ur, s tem da delajo 3je ljudje. V Vojvodini je malo bolje, pol metra snega.

—

Tako, danes sem opravil z zadnjim izpitom prvega semestra. In to še celo z najboljšo oceno. Od vseh izpitov mi je bil najmanj ljub, čeprav je bil po zahtevnosti drugi najlažji. Tehnologija mesa me res ne interesira kaj dosti. Meso me zanima predvsem od tam naprej, ko ga vidiš čez vitrino pri najdražjem sosedu in se moraš odločit kaj boš vzel. In ob enem pazit, da te mesar še mimogrede ne nategne.

Zadnje čase tudi razmišljam², ali bi šel, ko končam to šolo še naprej na BF³ ali bi se raje začel prodajat. Najraje bi šel na BF, ampak kaj qrc ko nočejo nobenih predmetov priznat iz zdajšnje šole in bi zato mroal začet ponovno z 1. letnikom. Še 3 leta se mi res ne ljubi drkat po faksu in se prepuščat na milost in nemilost muham profesorjev. Če bi me spustili vsaj v 2 letnik potem bi takoj šel naprej. Sicer, za živilske predmete, predvsem tiste tehnološke, vem da nebi imel problemov jih narest, imam dovolj podlage.
Ampak matematika in fizika sta tista predmeta, ki me najbolj skrbita. Z matematiko se tako nisva nikoli nisva nikoli razumela, fizika pa zahteva popolnoma drugačen način razmišljanja kot ga imam jaz. Kemijski način, in to ne gre skupaj z fiziko.

Ob enem tudi ugotavljam, da se nekako ne vidim več v laboratoriju v kaki fabrki, kjer vsak dan analiziram vzorce po standardnem postopku. Zeh. Ne rečem, še vedno se vidim tudi laboratoriju, z belo haljo na sebi in klošarskim videzom, v stilu he’s a crazy scientist. Najraje bi opravljal kakšno raziskovalno delo. Ampak, ne lagajmo si, z VI stopnjo takšno delo na kakem inštitutu najbrž ne bom opravljal. Za to rabiš vsaj dipl. pred imenom, če ne kar mag., še raje dr. he can’t change the bulb Ime Priimek.

Se pa vidim še nekje drugje in sicer v športnem ribolovu. Najraje bi imel svojo štacuno z ribolovnim priborom in vsak prosti čas porabil za namakanje trnkov. Koliko bi pri tem zaslužil se nekako (še) ne obremenjujem, ker mi denar nikoli ni bil huda prioriteta⁴

Ampak pustimo življenju svoj tok. Če se bo dalo bom do septembra najprej poizkusil skupaj spacati diplomo. Nato bomo videli kako naprej. Se mi bo ljubilo na BF, se bom raje prodajal, ali pa se kje od čudežno najde prilika in postanem s.p. za ribolovni pribor?

1. v Lj se razume, da mi nebo kdo kredarice pod nos metal
2. nekam veliko razmišljam
3. Biotehniška Fakulteta
4. čeprav se ga čisto nič ne branim

- 4 izpiti mimo, one more to go. Za prvi semester seveda.

- Večkrat bi se rad zbudil v takem stanju kot v nedeljo. Čist dobre vole in naspidiran do amena.

- Vedno sem se navduševal nad noži, kot živilec se še toliko bolj. V kratkem si bom zato omislil tole. Hude skomine mi povzročajo tudi Spyderco-ti in Benchmade-i 

- Čas gre nekam hitro. A ni bilo še včeraj novo leto, ker še nekaj dni in bom obrnil nov letni list.

- O diplomi bo treba začet razmišljat, vsaj če jo hočem v letu 2012 narest.

- Faking težko se je blo odločit kaj dat za glasbeno podlago. Ampak uspelo mi je.

- Malo je bedno, ker nimam nič bolj globokega za povedat.

Skratka, pejmo nazaj na te moje sanje.
To, da smo imeli sago z mišmi najbrž že veste. No Moje sanje se nadaljujejo potem, ko je že minilo nekaj časa odkar smo na podstrešju raztrosili strup. In sicer vsega, celo škatlo.
Na podstrešju naše bajte še nisem bil, zato je bilo moji domišljiji dopuščeno naj si gor nariše in zamisli kar hoče. In nebi mogla bolje izbrati kaj si bo zamislila, da je zgoraj.

Vse skupaj se začne ravno ko pomolim glavo skozi vhod na podstrešje in se razgledam na okoli. Mami in F sta že gor. Povsod vidim razmetane vrečke z strupom in precej jih je tudi pojedenih¹. Okoli leži krama, razne deske, izolacija itd… malo se razgledujem naokoli, vmes fentam enega čudnega sivega pajka in kar nenadoma se znajdem na drugem koncu podstrešja, kjer so stopnice. Stopnice, tukaj, wtf? Le kaj bi lahko bilo zgoraj? In grem po njih. Nenadoma se znajdem v čudovitem stanovanju. Skoraj mi pade čeljust dol. Vse opremljeno zrihtano, čudovito. Na žalost sem takoj, ko sem se zbudil večino detajlov stanovanja pozabil ampak v sanjah sem videl vse. Čisto vse, od omar(ic), luči, kavča, kuhinje. Ni da ni. ME WANT!!²

Ampak, ni še konec.

Ko pregledam stanovanje se vrnem k stopnicam, saj vodijo še više. Wtf, še je gor? Pa pejmo pogledat ane. Grem višje in najdem še eno stanovanje. To mi je še bolj všeč kot prejšnje, čeprav je manjše od prejšnjega in bolj podstrešno. Tu se spomnim skoraj vsakega detajla. Kuhinja na desni, na koncu špajza. Na levi najprej ena vrata, potem še druga. Prva vodijo v manjšo sobo, tadruga v kopalnico. Stopim v sobo in notri računalnik. Prižgan. Za mano pride brat, se usede in začne igrat O.o How’s that possible.
Pride tudi mami, nekaj se pogovarjava, na štedilniku najdem neko hrano, ki ji očitno ni ratala med kuhanjem in jo je zato prinesla sem gor.  ”Ni čudno da so miši na podstrešju, če nosiš hrano sem gor”, si mislim.
Čas je da gremo nazaj dol. Ampak men ni preveč do tega, ko je tukaj tako lepo, tudi brat noče iz računalnika, a ga vseeno steram dol, ugasnem luč v sobi in grem proti stopnicam. Na stopnicah se obrnem. vidim v zgornje stanovanje in tudi v spodnje, v katerega vodijo stopnice. Vzamem telefon in naredim sliko razgleda….

In se zbudim. Strašno razočaran, da so bile vse le sanje in z jasno sliko obeh stanovanj pred očmi. Malo da ne sem še telefon prijel in pogledal če je fotka res tam.

“To je treba spravit na blog preden vse pozabim”, si mislim in vstanem…

1. torej so miši pocrkale
2. Zakaj da fuck morajo biti take dobre stvari samo v sanjah?

Nakar mi ena od njih reče Živjo. O.O

In kaj naredim? Ih, kaj neki le, odzdravim nazaj in grem naprej. Je treba bit vljuden, ane?

Ne vem sier kako je izgledalo na zunaj iz njihove perspektive, ampak mene je navznoter skoraj kap zadela. Dobesedno sem se ustrašil pozdrava. Najbrž zato ker sem bil pogreznjen v svoje misli² in vsega skupaj niti nisem dobro dojel.

In potem naslednje misli, ko sem bil itak že mimo: Was she talking to me? Why would she do such thing? I better keep walking.

Šele čez kakšnih 15 minut, ko sem že sedel na busu, sem se le domislil, da je to morda bil conversation starter. Recimo da bi ji jaz potem rekel nazaj živjo in še pristavil “se poznava?”. Mogoče je tudi pričakovala kaj takega?
Kakorkoli sedaj je že zdavnaj mimo. Jaz sem pa tudi preveč smotan, da bi se uspel na licu mesta domislit in obrnit situacjo v svojo smer.

Pomojem bom moral doživet še nekaj takšnih “close encounters of the third kind”, da se bom naučil ustrezno regairat. Ljudje ste čudni. You talk to strangers.

1. Ja marširam, moja hoja je bolj podobna marširanju kot normalni hoji
2. kot sem vedno

Tina me je v enem njenih zadnjih zapisov v odogovr na moj komentar pozvala, naj zares odgovorim na vprašanja zastavljena v njenem postu.

Challenge accepted!

Zadnji film?

1. dvomim
2. in še zmeraj je, do Februarja

“Well, bullshit”, bi rekel sedaj že preminuli Carlin. Ljudje smo vizualna bitja. Right? Right! Nimamo zastonj zelo dibro razvitega vida s katerim nekateri opazijo še dlako v jajcu.
Torej kdor govori, da mu videz ni toliko pomemben meče pesek v oči samemu sebi. Videz osebe je prva stvar, ki jo opazimo in na podlagi tega tega osebo presodimo. Če ta videz ne bo zadostil našim osebnim internim (minimalnim) standardom precej verjetno z dotično osebo ne bomo hoteli imeti nič ali vsaj čim manj. Zatorej mislim, da so vizualne kvalitete #1 priority.

posneta naskrivaj danes

Sam najprej na dekletih najprej opazim postavo in takoj za tem obraz. Ali pa je obratno, hm… No saj ni važno, to sta dva kriterija, ki sta najbrž glavna pri večini ljudi, ne glede na spol. Takoj zatem pogledam roke, natančneje del roke od zapestja naprej. Res mi je všeč če ima dekle lepo urejene roke. Pri tem mislim predvsem na nohte. Ubistvu mi ni toliko važno ali so polakirani ali ne, važno je da niso postriženi do živega, ali bohnedaj celo pogriženi. In pa umetnih tudi prav nič me maram in me močno odbijajo. Sploh če so taki, da se že iz druge strani sveta vidi, da so umetni.

Poleg rok so mi pomembni še lasje, za katere me ne briga ali so rdeči, rjavi, črni, skravžljani, ravni… samo da niso kratki oz prekratki. Ne smejo biti tako kratki, da se pri tem zamislim katerega spola je sploh osebek, ki si ga trenutno ogledujem. Res pa je, da nekaterim puncam tudi kratki lasje prav pašejo.

Pričeska na spodnji sliki mi je recimo totalno a-a.

Potem se pa, kar se tiče vizualnega ocenjevanja, vsaj z moje strani, že konča. Nekako se nimam za ravno zahtevnega. Kot ste lahko prebrali niti nisem navajal bolj specifičnih kriterijev, sploh o postavi in obrazu, ker jih bolj kot ne nimam. Gledam na celoto in ponavadi ob prvem pogledu vem ali mi je ok ali ne.

Ok, dovolj nakladanja, že tako mi je o takih temah čudno pisat. Ubistvu je point vsega skupaj bil samo to, da sem povedal, da so mi všeč lepo urejene ženske roke.

Hm, kakšne obsesije imam jaz.
Definitivno imam obsesijo na ribolov. Nova oprema, nove vabe, nove rolice, nove palice. Ma ni da ni. Vsak teden bi lahko kaj novega nabavil.

Moja trenutna obsesija je t.i. JDM- Japan Domestic Market, izraz se sicer uporablja v avtomobilizmu, ampak si ga bom dovolil aplicirati tudi na ribolov. Kaj je JDM? Preprosto, produkti, ki se večinoma prodajajo samo na japonskem in jih v Evropi skoraj ne poznamo. V tem okviru potem obstaja še pod obsesija, ki se imenuje na japonskem narejene umetne vabe. Vse kar je na Japonskih umetnih vab bi pokupil, takoj in brez razmišljanja. če bi le denarnica to dopuščala.

Kaj morem če so narejene tako perfekcionistično. Detajli, pa barve in seveda, tudi njihova lovnost. Brez tega je vsaka vaba neuporabna. Na žalost večina teh vab stane. Veliko stane. Na njihovem trgu morda še niti ne, ampak čim jih kdo uvozi na naš del sveta cena poskoči za vsaj 25%. Če bi jih naročal od tam, bi pa za poštnino dajal denarje. Kar mi tudi ne diši.
Všeč mi je tudi to, da so to redke in težko pridobljive zadeve, če bi imel denar bi stvar prerasla v zbirateljstvo.

Tako zadnji teden iščem eno specifično vabo, ki sem jo sicer po naključju dobil² pri enem prodajalcu pri nas, a sem jo po nekaj ribolovih pustil na dnu morja.
Nikakor nisem uspel najti prodajalne, ki bi prodajala točno tak model v točno tej barvi ki jo jaz želim. Celo proizvajalcu sem pisal mail, če morda oni vedo, kje bi lahko to kupil.
No, danes pa se mi je končno posrečilo izbrskati neko japonsko štacuno, ki prodaja ta model in celo dostavlja povsod po svetu. *Laufa na banko položit denar* O poštnini nebi, 15 eur za pakete do 300 gr. 

Najbrž bom nabavil tam v primeru, če tisti naš prodajalec ne bo dobil nove zaloge. Bomo videli

Hm…imam še kašno obsesijo? Pa poglejmo

Avti…eeeh niti ne, važno da dobro dela, ne rabi bit nek fenci šmenci…tehnika…mja tukaj je že bolj občutljivo področje, sploh kar se tiče računalnikov imam rad da dela čim bolje in je čim bolj novo.
No še eno obsesijo bi morda lahko našel, ki ubistvu niti (še) ni obsesija. Fotografija. Žal je ta še dražja kot ribolov.

Kakšnh drugih obsesij pa niti nimam. Me prime na vsake toliko kakšna muha, ampak ponavadi to hitro odženem in zadovoljim potrebo s slinjenjem po internetu.

Ribolov je tako v bistvu edina taka resna obsesija, ki me drži že več let in se dejansko slabša, čedalje več, čedalje bolj me drži. Drži me tako močno, da  se druge obsesije niti nimajo možnosti razviti. So poizkušale, ampak so neslavno propadle.

In vi? Imate kakšno obsesijo?

P.S. Gre kdo v kratkem na japonsko? Če ja, naj si rezervira en prazen kovček samo za produkte, ki želim da mi jih prinese od tam.

1. v zadnjem času zelo popularno
2. kupil, danes se nič več ne dobi

Kaj je na tem takega, povejte mi no? Saj smo si vsi enaki, glede na spol seveda, samo proporci so drugačni. Pa kaj. In če grem še malo v ekstrem, če bi dvema človekoma, enakih spolov, slekli kožo, mislim, da razlik sploh nebi bilo več!

In bohnedaj, da bi to videl otroci, ali slišali karkoli o spolnosti. Saj se bo svet podrl. NOT!!
Kaj jim bo? Bodo znoreli? Bodo oslepeli? Bodo imeli duševne težave? No kaj še?
NIČ jim ne bo, čisto nič. Vprašali bodo kaj je to in ko bodo dobili odgovor¹ bodo zadovoljni z njim! Gre se samo za frustracje² in staršev oz. starejših in ker naj bi se govor o tem smatral za tabu.

No, saj priznam, tudi mene je bilo včasih, predvsem v najstniških letih, sram golote in mi je bilo nerodno, ko se je o tem govorilo. Sedaj me je tega čedalje manj. Spoznal sem, da to ni nič takega. Leta to prinesejo. Sedaj tudi razumem svojega fotra, ki se nima problemov na plaži³ sleči pred nami in ti v vodo gol. In mislim da nebo hudo veliko vode preteklo, ko tudi jaz ne bom več imel zadržkov do tega. Zaenkrat mi do tega še ni, vsaj ne na taki plaži kjer bi bilo malo več ljudi.

Narava pač. Vsi smo enaki. Ostalo je plod družbe.

Adi zna tudi dobro povedat marsikaj. zato dajem tudi dve njegovi pesmi na to temo.

.

1. seveda primeren sposobnostim njihovega dojemanja, 4 letniku pač ne moreš pojasniti zadevo na univerzitetni ravni
2. nisem siguren če sem se zrazil prav?
3. če je dovoljeno seveda

Zanimajte se za vse. Glejte na svet z odprtimi očmi in aktivnimi ušesi in pripravljenimi čuti. Imejte odprto glavo za vse. Kritično pretehtajte vse in ne verjemite vsemu kar slišite, vidite, občutite… Stvari lahko varajo. Mislite z glavo, zato jo imate. Ob enem poslušajte tudi srce kaj vam pravi. Kombinirajte čustveno in racionalno in prišli boste kamor želite. Morda ne hitro, morda ne takoj. A počasi se daleč pride pravijo.

Ker, če ne boste imeli odprte glave. Ne boste imeli znanj in izkušenj. Ne boste široko razgledani. Ne boste izobraženi. In ne boste znali razmišljali s svojo glavo. Potem vas bo sistem potolkel in povozil. Izmozgal vas bo do zadnje kaplje življenja in premoženja.

Sistem hoče, in poizkuša doseči, da bi bili ljudje čim bolj nevedni. Ker potem sistem lahko deluje po svoje tako kot on želi. In nihče mu nič ne more, ker nihče ni sposoben in dovolj drzen se mu postaviti po robu.

Ne dajte se mu! Ne privoščite mu tega! Če boste imeli te lastnosti, ki so zgoraj naštete, boste lahko sistem obrnili in izkoristili v svojo prid. Ne bo vas mogel povoziti, ker se boste znali braniti.

In zakaj si grem na živce?

Ker že dva tedna ves čas ždim doma, v tej megli in javkam nad njo. Ampak, ne da bi kaj naredil. Čeprav imam možnost ukrepati. Imam avto, bencin² tudi, čas načeloma tudi. Z lahkoto bi se usedel v avto in se odpeljal nekam kjer je sončno. Na gorenjsko ali Primorsko kjer je sonce ves čas naše ljubljansko-kotlinske megle.
Ampak tega ne storim, ker sem len in mi je lažje doma javkat, ker se mi samemu nekako ne lazi naokoli in ker imam slabo vest.

Slabo vest? Ja slabo vest, slabo vest glede faksa. Do srede imam namreč za dokončat power point predstavitev in če bom okoli hodil bom imel občutek da sem stran vrgel čas, ki bi ga lahko porabil za izdelavo predstavitve.
Čeprav potem pa sedim doma in imam odprt power point na enem ekranu in na drugem brskalnik z polno zavihki. Nekaj teh je na temo predstavitve, ostali pa so povezani z vsem čem drugim prej kot z temo za predstavitve.
.
Na srečo imam po ta novem tudi petke frej, torej imam podaljšan vikend. Bo s tem upam več časa za naredit stvari, ki jih mam v planu.

1. saj načeloma živce tudi hehe
2. po novem