Že v Nedeljo, ali Ponedeljek sem imel resen namen, da pristavim svoj piskerček k vsemu cirkusu katerega končanje sem se nadejal v nedeljo. Še celo vzel sem si čas in si zakonik prebral¹ in si iz njega ven naredil hiter povzetek točk, ki se meni zdijo najpomembnejše.

Za začetek naj povem, da sem bil vzgojen v duhu nastrojenem proti RKC, zato RKC-ja tudi ne maram. Proti vernikom samim nimam načeloma nič dokler se ne vtikajo vame in me ne prepričujejo v njihova prepričanja. Večina ljudi rabi nekaj v kar lahko veruje in se opira v težkih časih. Ob enem pa povprečen vernik, ali raje kar človek, tudi ni zelo izobražen, razgledan in je preprostega duha. Tako je zmeraj bilo, tako je in tako bo. RKC to nesramno izkorišča² in tega ne maram.

Podobna je zgodba z homoseksualci. Kolikor vem v družini nikoli nihče ni bil preveč naklonjen njim. Zato imam tudi sam odnos do njih tak, da me prav tako načeloma ne motijo dokler mene in moja prepričanja pustijo pri miru. Je pa tu še en dodatek. Če že govorim o naklonjenosti/nenaklonjenosti homoseksualcem sem absolutno bolj naklonjen lezbijkam kot gejem. O razlogh ne bom razpravljal, sem pa do njih prišel skozi opazovanje vedenja ljudi.

Kar se tiče zakonika sem bil v začetku za. Iz stališča razuma in tudi ustave³ je edino le prav, da so tudi homoseksualni pari priznani. Po mojem mnenju bi se lahko tudi poročili in imeli zakon, ne le registrirano partnersko skupnost ali partnersko skupnost kot je to urejal trenutni zakon. Mnenja o posvajanju otrok nebi podajal, ker se v meni močno krešeta dve mnenji, eno razumsko in drugo tradicionalno.

AMPAK, dejstvo je, če sem si prav razložil zakonik, istospolni partnerji tako ali tako ne morejo posvojiti otrok. Vsaj ne otroka ki ni z njmi v nobeni sorodstveni vezi, člen 217 jasno navaja, citiram:

217. člen (posvojitelj)  

(1) Zakonca ali zunajzakonska partnerja lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca ali zunajzakonskega partnerja.   

(2) Partnerja partnerske skupnosti ali partnerja zunajpartnerske skupnosti ne moreta skupaj posvojiti otroka, lahko pa partner partnerske skupnosti ali partner zunajpartnerske skupnosti posvoji otroka svojega partnerja.

(3) Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ta ni v zakonski zvezi ali v zunajzakonski skupnosti ali v partnerski skupnosti ali v zunajpartnerski skupnosti, če je to v otrokovo korist. 

Pa pustimo to kaj istospolni partnerji lahko ali kaj ne. Bolj me je zmotil 176. člen zakonika, ki se glasi:

176. člen 

(odločitev o zdravniškem pregledu ali zdravljenju) 

   Sodišče lahko odloči o zdravniškem pregledu ali zdravljenju otroka brez soglasja staršev ali v nasprotju z njihovo odločitvijo, kadar je to nujno potrebno, ker je ogroženo njegovo življenje ali je huje ogroženo njegovo zdravje. Ko je otrok v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravstveno oskrbo, se ta ukrep lahko izvaja le z njegovim soglasjem.

 

Tole mi pa že ni preveč všeč. Že res, da bi bilo v nekaterih primerih dobro posegati tudi v odločitve staršev ko je otrok življensko ogrožen⁴. Po drugi strani pa predvidevam, da lahko na podlagi tega v primeru možnosti epidemije/pandemije država odredi vsesplošno cepljenje otrok brez privolitve staršev. Eee, tako se pa že ne grem več, ker se lahko to cepitev odredi tudi čisto iz kapitalističnih razlogov. Vsi vemo da so farmacevtski lobiji močni in jim kaj takega doseči nebi bilo preveč težko.

Skratka, da počasi zaključim. Zaradi vsega cirkusa se mi je referendum priskutil, zelo. Ustvarila sta se namreč dva pola Za in Proti in so se začeli dajat sem in tja po vseh mediji. Seveda je bila večina totalno bedastih argumentov osnovanih samo na podlagi tistih nekaj vrstic, ki omenjajo istspolno usmerjene.

Toda, ko mi je pa na uho pred referendumom prišlo, da naj bi eden od členov dovoljeval prisilno cepljenje otrok je bilo skoraj dokončno. Obrnil sem se v smer PROTI. Ne zaradi klerikalcev in homofobov, ne zaradi homoseksualcev ali intelektualcev. Ampak zaradi OTROK, ker ne dovolim da bi se na njih poizkušalo služit ali jih kak odrugače izrabljat.
Čeprav moram priznat, da ko sem zakonik prebral sem videl da tudi ta o cepljenju le ni tako črno na belem kot sem slišal. Člen je napisan precej dvoumno, pa saj je že to dosti da odpira odprta vrata.

No nakoncu sem ubral srednjo pot in peprosto nisem šel volit. In potem pridem na volilnega dan zečer domov in vidim kako se vsepovprek razburjajo in kolnejo čez tiste, ki nismo šli volit in nam kažejo fakiče. Veste kaj, volilna PRAVICA se pač ne imenuje zastonj PRAVICA. Pravico lahko bodisi koristiš ali pa tudi ne. Mislim, da ga ni človeka⁵, ki bi mi lahko govoril kaj naj delam in kaj ne.
In skrajno neokusno je, da se me potem na podlagi moje svobodne odločitve psuje.

Ampak pustimo to. Pomlad se je začela. Rože cvetijo, čedalje topleje je, ptički lepo pojejo in prihajamo v lepši del leta. Raje podjimo ven na zrak.

P.S. Volilna udeležba je bila zgolj 30%. Veste zakaj? Po mojem zato ker ima večina folka preprosto poln kurac tega da jih džrava kar naprej drka. Tudi jaz imam in sem zato nedeljo raje preživel z ribiško palico v roki.

1. nisem analizral vsakega stavka posebej [↩]
2. tudi v primeru tega refernduma, “če boste voli za boste šli v pekel je med pridigo rekel fajmošter” in je bila zadeva opravljena [↩]
3. kolikor vem [↩]
4. Primer: Jehove priče ne dovolijo, da se jim daje transfuzija [↩]
5. razen roditeljev seveda [↩]

Oh, so much¹ ideas to write about, yet I don’t get to finish any of them.

Resno mi gre to na jetra. Začnem pisat, spišem četrt, morda celo pol objave in potem izgubim nit. In si rečem eh fuckit itak je glupo napisano in nato vržem vse skupaj v koš, ali v najbolšem priemru pustim kot draft. Kaj veš, morda se enkrat spravim nadaljevat pisat.

Od zadnje pisane objave sem tako hotel načeti že vsaj dve objavi a sem po nekaj stavkih ali odstavkih odnehal.

In če se ne zmigam bo kaj kmalu tudi tale objava šla po gobe. Med tem ko pišem to objavo in počnem še žblj drugih stvari sem namreč že pozabil o čem sem sploh še hotel pisat.

Smrdim, po čikih, smrdim tako kot da sem prišel iz najbolj zakajenega lokalnega kafiča v času ko je še bilo dovoljeno kaditi v notranjih prostorih. Odkar mati ne kadijo več in dobimo kakšne obiske, ki kadijo se celotna hiša v trenutku zasmradi.

Ah, še malo moram pojamrat. Sicer se ne branim zime in snega, ampak sedaj si pa počasi res že želim pomlad in višje temperature. Življenje je ob višjih temperaturah enostavno lažje. Ni treba kurit v bajti, ni treba nosit na sebi 100 ton oblačil in predvsem viroze grejo bolj ali manj baj baj do naslednje jeseni.
Da niti ne omenjam, da se tudi morje takrat ogreje in pride riba k obali. Resno mi namreč primanjkuje ribolova.

Ne maram takih nekvalitetnih objav pisat kot je ta. Ampak moj mozak trenutno deluje tako kot je spisana ta objava. Malo tamo vamo, kakor se mu sprdne. Jutri bo menda bolje, fizično in duhovno.

1. ok, maybe not so much [↩]

Že cel dan razmišljam o čem bi lahko pisal…

Mogoče o tem, da letos ugotavljam, da me tale zima in mraz sploh ne motita toliko. Ponavadi sem bil zmeraj bolj naklonjen poletju in visokim temperaturam. Ampak odkar so mi dohtarji rekli naj se izogibam sonca so mi postali hladnejši deli leta veliko bolj ljubi. Ker sem lahko zunaj tudi sredi dneva.
Tudi na mraz sem se kar nekako navadil in me moti samo še prvih nekaj minut zjutraj ko vstanem in še nisem ulaufan. Čez dan se pa itak bolj oblečem. Še celo dolge gate sem si letos omislil kar mi nekaj let nazaj nebi padlo na kraj pameti. Bi raje videl, da mi jajca zmrznejo.
Jbg, staram se in s tem se tudi mentaliteta spreminja bi rekel.
Tale letošnji mraz je vsaj tak kot se spodobi, konkreten. Ne spomnim se kdaj sta nazadnje zmrznila mali graben in kamniška bistrica do te mere, da se lahko mulci gor igrajo. Poleg tega je tale mraz dober tudi za naravo, saj bo pobil odvečne insekte in jih bo poleti upam da manj. No, malo manj je dober za naše denarnice, saj je treba kurit k pr norcih. Mala peč na drva ki stoji v hodniku sploh ne zmore celo bajto ogret. Ji mora nujno pomagat centralna.
Sicer pa, pri nas je še kar vredu, cm ali dva snega¹ in folk takoj jamra. Imam žlahto v polovici bivših SFRJ republik in vam povem, v Hercegovini imajo snega 2 metra plus. Kjer so zameti celo 6+ metrov. Da narediš 30 metersko pot, široko za človek rabiš 5 faking ur, s tem da delajo 3je ljudje. V Vojvodini je malo bolje, pol metra snega.

—

Tako, danes sem opravil z zadnjim izpitom prvega semestra. In to še celo z najboljšo oceno. Od vseh izpitov mi je bil najmanj ljub, čeprav je bil po zahtevnosti drugi najlažji. Tehnologija mesa me res ne interesira kaj dosti. Meso me zanima predvsem od tam naprej, ko ga vidiš čez vitrino pri najdražjem sosedu in se moraš odločit kaj boš vzel. In ob enem pazit, da te mesar še mimogrede ne nategne.

Zadnje čase tudi razmišljam², ali bi šel, ko končam to šolo še naprej na BF³ ali bi se raje začel prodajat. Najraje bi šel na BF, ampak kaj qrc ko nočejo nobenih predmetov priznat iz zdajšnje šole in bi zato mroal začet ponovno z 1. letnikom. Še 3 leta se mi res ne ljubi drkat po faksu in se prepuščat na milost in nemilost muham profesorjev. Če bi me spustili vsaj v 2 letnik potem bi takoj šel naprej. Sicer, za živilske predmete, predvsem tiste tehnološke, vem da nebi imel problemov jih narest, imam dovolj podlage.
Ampak matematika in fizika sta tista predmeta, ki me najbolj skrbita. Z matematiko se tako nisva nikoli nisva nikoli razumela, fizika pa zahteva popolnoma drugačen način razmišljanja kot ga imam jaz. Kemijski način, in to ne gre skupaj z fiziko.

Ob enem tudi ugotavljam, da se nekako ne vidim več v laboratoriju v kaki fabrki, kjer vsak dan analiziram vzorce po standardnem postopku. Zeh. Ne rečem, še vedno se vidim tudi laboratoriju, z belo haljo na sebi in klošarskim videzom, v stilu he’s a crazy scientist. Najraje bi opravljal kakšno raziskovalno delo. Ampak, ne lagajmo si, z VI stopnjo takšno delo na kakem inštitutu najbrž ne bom opravljal. Za to rabiš vsaj dipl. pred imenom, če ne kar mag., še raje dr. he can’t change the bulb Ime Priimek.

Se pa vidim še nekje drugje in sicer v športnem ribolovu. Najraje bi imel svojo štacuno z ribolovnim priborom in vsak prosti čas porabil za namakanje trnkov. Koliko bi pri tem zaslužil se nekako (še) ne obremenjujem, ker mi denar nikoli ni bil huda prioriteta⁴

Ampak pustimo življenju svoj tok. Če se bo dalo bom do septembra najprej poizkusil skupaj spacati diplomo. Nato bomo videli kako naprej. Se mi bo ljubilo na BF, se bom raje prodajal, ali pa se kje od čudežno najde prilika in postanem s.p. za ribolovni pribor?

1. v Lj se razume, da mi nebo kdo kredarice pod nos metal [↩]
2. nekam veliko razmišljam [↩]
3. Biotehniška Fakulteta [↩]
4. čeprav se ga čisto nič ne branim [↩]

- Tale prehlad bi se lahko počasi že nehal.

- 4 izpiti mimo, one more to go. Za prvi semester seveda.

- Večkrat bi se rad zbudil v takem stanju kot v nedeljo. Čist dobre vole in naspidiran do amena.

- Vedno sem se navduševal nad noži, kot živilec se še toliko bolj. V kratkem si bom zato omislil tole. Hude skomine mi povzročajo tudi Spyderco-ti in Benchmade-i 

- Čas gre nekam hitro. A ni bilo še včeraj novo leto, ker še nekaj dni in bom obrnil nov letni list.

- O diplomi bo treba začet razmišljat, vsaj če jo hočem v letu 2012 narest.

- Faking težko se je blo odločit kaj dat za glasbeno podlago. Ampak uspelo mi je.

- Malo je bedno, ker nimam nič bolj globokega za povedat.