Marširam¹ danes od faksa proti centru. In primarširam na Bregu mimo treh deklet ki so sedele na klopci. Ošinem jih z pogledom, na hitro ugotovim da so luštne, ampak da nosijo tista hipsterska očala ki so mi yuck.
Že jih skoraj pozabim. Ubistvu se sedajle sploh ne spomnim niti kako so zgledale, samo očal se spomnim. Niti ne vem ali so jih nosile vse ali samo ena, ali dve.

Nakar mi ena od njih reče Živjo. O.O

In kaj naredim? Ih, kaj neki le, odzdravim nazaj in grem naprej. Je treba bit vljuden, ane?

Ne vem sier kako je izgledalo na zunaj iz njihove perspektive, ampak mene je navznoter skoraj kap zadela. Dobesedno sem se ustrašil pozdrava. Najbrž zato ker sem bil pogreznjen v svoje misli² in vsega skupaj niti nisem dobro dojel.

In potem naslednje misli, ko sem bil itak že mimo: Was she talking to me? Why would she do such thing? I better keep walking.

Šele čez kakšnih 15 minut, ko sem že sedel na busu, sem se le domislil, da je to morda bil conversation starter. Recimo da bi ji jaz potem rekel nazaj živjo in še pristavil “se poznava?”. Mogoče je tudi pričakovala kaj takega?
Kakorkoli sedaj je že zdavnaj mimo. Jaz sem pa tudi preveč smotan, da bi se uspel na licu mesta domislit in obrnit situacjo v svojo smer.

Pomojem bom moral doživet še nekaj takšnih “close encounters of the third kind”, da se bom naučil ustrezno regairat. Ljudje ste čudni. You talk to strangers.

1. Ja marširam, moja hoja je bolj podobna marširanju kot normalni hoji [↩]
2. kot sem vedno [↩]

Do nazga pač ne, ker niso to vsa v prašanja iz Poletove rubrike do nazga. Torej.

Tina me je v enem njenih zadnjih zapisov v odogovr na moj komentar pozvala, naj zares odgovorim na vprašanja zastavljena v njenem postu.

Challenge accepted!

Zadnji film?

1. dvomim [↩]
2. in še zmeraj je, do Februarja [↩]

Včasih gledam ali berem, ko naključne ljudi sprašujejo, kaj jim je najbolj pomembno pri ljudeh nasprotnega spola.
Večina jih bo odgovorila, da kako jim je pomembno da ima oseba dober karakter, smisel za humor, inteligenco, itd. Skratka kvalitete, ki jih ponavadi vidimo šele ko dotično osebo poznamo že nekaj časa. Večina jih tudi odgovori, da jim videz ni toliko pomemben.

“Well, bullshit”, bi rekel sedaj že preminuli Carlin. Ljudje smo vizualna bitja. Right? Right! Nimamo zastonj zelo dibro razvitega vida s katerim nekateri opazijo še dlako v jajcu.
Torej kdor govori, da mu videz ni toliko pomemben meče pesek v oči samemu sebi. Videz osebe je prva stvar, ki jo opazimo in na podlagi tega tega osebo presodimo. Če ta videz ne bo zadostil našim osebnim internim (minimalnim) standardom precej verjetno z dotično osebo ne bomo hoteli imeti nič ali vsaj čim manj. Zatorej mislim, da so vizualne kvalitete #1 priority.

posneta naskrivaj danes

Sam najprej na dekletih najprej opazim postavo in takoj za tem obraz. Ali pa je obratno, hm… No saj ni važno, to sta dva kriterija, ki sta najbrž glavna pri večini ljudi, ne glede na spol. Takoj zatem pogledam roke, natančneje del roke od zapestja naprej. Res mi je všeč če ima dekle lepo urejene roke. Pri tem mislim predvsem na nohte. Ubistvu mi ni toliko važno ali so polakirani ali ne, važno je da niso postriženi do živega, ali bohnedaj celo pogriženi. In pa umetnih tudi prav nič me maram in me močno odbijajo. Sploh če so taki, da se že iz druge strani sveta vidi, da so umetni.

Poleg rok so mi pomembni še lasje, za katere me ne briga ali so rdeči, rjavi, črni, skravžljani, ravni… samo da niso kratki oz prekratki. Ne smejo biti tako kratki, da se pri tem zamislim katerega spola je sploh osebek, ki si ga trenutno ogledujem. Res pa je, da nekaterim puncam tudi kratki lasje prav pašejo.

Pričeska na spodnji sliki mi je recimo totalno a-a.

Potem se pa, kar se tiče vizualnega ocenjevanja, vsaj z moje strani, že konča. Nekako se nimam za ravno zahtevnega. Kot ste lahko prebrali niti nisem navajal bolj specifičnih kriterijev, sploh o postavi in obrazu, ker jih bolj kot ne nimam. Gledam na celoto in ponavadi ob prvem pogledu vem ali mi je ok ali ne.

Ok, dovolj nakladanja, že tako mi je o takih temah čudno pisat. Ubistvu je point vsega skupaj bil samo to, da sem povedal, da so mi všeč lepo urejene ženske roke.

Obsesije, vsi jih imamo. Kajne?
Nekateri z čokolado, drugi z avtomobili, tretji z serijami¹, itd.

Hm, kakšne obsesije imam jaz.
Definitivno imam obsesijo na ribolov. Nova oprema, nove vabe, nove rolice, nove palice. Ma ni da ni. Vsak teden bi lahko kaj novega nabavil.

Moja trenutna obsesija je t.i. JDM- Japan Domestic Market, izraz se sicer uporablja v avtomobilizmu, ampak si ga bom dovolil aplicirati tudi na ribolov. Kaj je JDM? Preprosto, produkti, ki se večinoma prodajajo samo na japonskem in jih v Evropi skoraj ne poznamo. V tem okviru potem obstaja še pod obsesija, ki se imenuje na japonskem narejene umetne vabe. Vse kar je na Japonskih umetnih vab bi pokupil, takoj in brez razmišljanja. če bi le denarnica to dopuščala.

Kaj morem če so narejene tako perfekcionistično. Detajli, pa barve in seveda, tudi njihova lovnost. Brez tega je vsaka vaba neuporabna. Na žalost večina teh vab stane. Veliko stane. Na njihovem trgu morda še niti ne, ampak čim jih kdo uvozi na naš del sveta cena poskoči za vsaj 25%. Če bi jih naročal od tam, bi pa za poštnino dajal denarje. Kar mi tudi ne diši.
Všeč mi je tudi to, da so to redke in težko pridobljive zadeve, če bi imel denar bi stvar prerasla v zbirateljstvo.

Tako zadnji teden iščem eno specifično vabo, ki sem jo sicer po naključju dobil² pri enem prodajalcu pri nas, a sem jo po nekaj ribolovih pustil na dnu morja.
Nikakor nisem uspel najti prodajalne, ki bi prodajala točno tak model v točno tej barvi ki jo jaz želim. Celo proizvajalcu sem pisal mail, če morda oni vedo, kje bi lahko to kupil.
No, danes pa se mi je končno posrečilo izbrskati neko japonsko štacuno, ki prodaja ta model in celo dostavlja povsod po svetu. *Laufa na banko položit denar* O poštnini nebi, 15 eur za pakete do 300 gr. 

Najbrž bom nabavil tam v primeru, če tisti naš prodajalec ne bo dobil nove zaloge. Bomo videli

Hm…imam še kašno obsesijo? Pa poglejmo

Avti…eeeh niti ne, važno da dobro dela, ne rabi bit nek fenci šmenci…tehnika…mja tukaj je že bolj občutljivo področje, sploh kar se tiče računalnikov imam rad da dela čim bolje in je čim bolj novo.
No še eno obsesijo bi morda lahko našel, ki ubistvu niti (še) ni obsesija. Fotografija. Žal je ta še dražja kot ribolov.

Kakšnh drugih obsesij pa niti nimam. Me prime na vsake toliko kakšna muha, ampak ponavadi to hitro odženem in zadovoljim potrebo s slinjenjem po internetu.

Ribolov je tako v bistvu edina taka resna obsesija, ki me drži že več let in se dejansko slabša, čedalje več, čedalje bolj me drži. Drži me tako močno, da  se druge obsesije niti nimajo možnosti razviti. So poizkušale, ampak so neslavno propadle.

In vi? Imate kakšno obsesijo?

P.S. Gre kdo v kratkem na japonsko? Če ja, naj si rezervira en prazen kovček samo za produkte, ki želim da mi jih prinese od tam.

1. v zadnjem času zelo popularno [↩]
2. kupil, danes se nič več ne dobi [↩]

Kaj ima današnja družba take probleme z goloto mi ni čisto jasno?! Hm…
Gledam kake slike po internetu in je cenzurirano že, če se na ženski vidijo areole in bradavica, da ne omenjam mednožja. Le kaj je na niplih, po domače, takega da jih je treba cenzurirat? Joška ni popolna brez tega. To je tako kot če bi obrazom cenzurirali oči, ali usta, ali nos,…
Pri moških je malo drugače, tam se cenzurira šele ko se lahko vidi ud in/ali moda. Še čudno, da se pri njih prsne bradavice ne cenzurirajo? Si predstavljate kako bi to izgledalo.

Kaj je na tem takega, povejte mi no? Saj smo si vsi enaki, glede na spol seveda, samo proporci so drugačni. Pa kaj. In če grem še malo v ekstrem, če bi dvema človekoma, enakih spolov, slekli kožo, mislim, da razlik sploh nebi bilo več!

In bohnedaj, da bi to videl otroci, ali slišali karkoli o spolnosti. Saj se bo svet podrl. NOT!!
Kaj jim bo? Bodo znoreli? Bodo oslepeli? Bodo imeli duševne težave? No kaj še?
NIČ jim ne bo, čisto nič. Vprašali bodo kaj je to in ko bodo dobili odgovor¹ bodo zadovoljni z njim! Gre se samo za frustracje² in staršev oz. starejših in ker naj bi se govor o tem smatral za tabu.

No, saj priznam, tudi mene je bilo včasih, predvsem v najstniških letih, sram golote in mi je bilo nerodno, ko se je o tem govorilo. Sedaj me je tega čedalje manj. Spoznal sem, da to ni nič takega. Leta to prinesejo. Sedaj tudi razumem svojega fotra, ki se nima problemov na plaži³ sleči pred nami in ti v vodo gol. In mislim da nebo hudo veliko vode preteklo, ko tudi jaz ne bom več imel zadržkov do tega. Zaenkrat mi do tega še ni, vsaj ne na taki plaži kjer bi bilo malo več ljudi.

Narava pač. Vsi smo enaki. Ostalo je plod družbe.

Adi zna tudi dobro povedat marsikaj. zato dajem tudi dve njegovi pesmi na to temo.

.

1. seveda primeren sposobnostim njihovega dojemanja, 4 letniku pač ne moreš pojasniti zadevo na univerzitetni ravni [↩]
2. nisem siguren če sem se zrazil prav? [↩]
3. če je dovoljeno seveda [↩]