Crazy dream

Nekaj minut  nazaj sem se zbudil in sicer direktno iz zelo intenzivnih sanj. Bile so tako resnične, da me je užalostilo, ker sem se zbudil in videl, da niso resnične.
Poleg tega sem se zbudil v taki fazi spanja, po kateri se počutim ful naspano in imam polno energije. Let’s do something.

Skratka, pejmo nazaj na te moje sanje.
To, da smo imeli sago z mišmi najbrž že veste. No Moje sanje se nadaljujejo potem, ko je že minilo nekaj časa odkar smo na podstrešju raztrosili strup. In sicer vsega, celo škatlo.
Na podstrešju naše bajte še nisem bil, zato je bilo moji domišljiji dopuščeno naj si gor nariše in zamisli kar hoče. In nebi mogla bolje izbrati kaj si bo zamislila, da je zgoraj.

 

Vse skupaj se začne ravno ko pomolim glavo skozi vhod na podstrešje in se razgledam na okoli. Mami in F sta že gor. Povsod vidim razmetane vrečke z strupom in precej jih je tudi pojedenih1. Okoli leži krama, razne deske, izolacija itd… malo se razgledujem naokoli, vmes fentam enega čudnega sivega pajka in kar nenadoma se znajdem na drugem koncu podstrešja, kjer so stopnice. Stopnice, tukaj, wtf? Le kaj bi lahko bilo zgoraj? In grem po njih. Nenadoma se znajdem v čudovitem stanovanju. Skoraj mi pade čeljust dol. Vse opremljeno zrihtano, čudovito. Na žalost sem takoj, ko sem se zbudil večino detajlov stanovanja pozabil ampak v sanjah sem videl vse. Čisto vse, od omar(ic), luči, kavča, kuhinje. Ni da ni. ME WANT!!2

Ampak, ni še konec.

Ko pregledam stanovanje se vrnem k stopnicam, saj vodijo še više. Wtf, še je gor? Pa pejmo pogledat ane. Grem višje in najdem še eno stanovanje. To mi je še bolj všeč kot prejšnje, čeprav je manjše od prejšnjega in bolj podstrešno. Tu se spomnim skoraj vsakega detajla. Kuhinja na desni, na koncu špajza. Na levi najprej ena vrata, potem še druga. Prva vodijo v manjšo sobo, tadruga v kopalnico. Stopim v sobo in notri računalnik. Prižgan. Za mano pride brat, se usede in začne igrat O.o How’s that possible.
Pride tudi mami, nekaj se pogovarjava, na štedilniku najdem neko hrano, ki ji očitno ni ratala med kuhanjem in jo je zato prinesla sem gor.  ”Ni čudno da so miši na podstrešju, če nosiš hrano sem gor”, si mislim.
Čas je da gremo nazaj dol. Ampak men ni preveč do tega, ko je tukaj tako lepo, tudi brat noče iz računalnika, a ga vseeno steram dol, ugasnem luč v sobi in grem proti stopnicam. Na stopnicah se obrnem. vidim v zgornje stanovanje in tudi v spodnje, v katerega vodijo stopnice. Vzamem telefon in naredim sliko razgleda….

 

In se zbudim. Strašno razočaran, da so bile vse le sanje in z jasno sliko obeh stanovanj pred očmi. Malo da ne sem še telefon prijel in pogledal če je fotka res tam.

 

“To je treba spravit na blog preden vse pozabim”, si mislim in vstanem…

  1. torej so miši pocrkale [↩]
  2. Zakaj da fuck morajo biti take dobre stvari samo v sanjah? [↩]

Close encounters

Marširam1 danes od faksa proti centru. In primarširam na Bregu mimo treh deklet ki so sedele na klopci. Ošinem jih z pogledom, na hitro ugotovim da so luštne, ampak da nosijo tista hipsterska očala ki so mi yuck.
Že jih skoraj pozabim. Ubistvu se sedajle sploh ne spomnim niti kako so zgledale, samo očal se spomnim. Niti ne vem ali so jih nosile vse ali samo ena, ali dve.

Nakar mi ena od njih reče Živjo. O.O

In kaj naredim? Ih, kaj neki le, odzdravim nazaj in grem naprej. Je treba bit vljuden, ane?

 

Ne vem sier kako je izgledalo na zunaj iz njihove perspektive, ampak mene je navznoter skoraj kap zadela. Dobesedno sem se ustrašil pozdrava. Najbrž zato ker sem bil pogreznjen v svoje misli2 in vsega skupaj niti nisem dobro dojel.

In potem naslednje misli, ko sem bil itak že mimo: Was she talking to me? Why would she do such thing? I better keep walking.

Šele čez kakšnih 15 minut, ko sem že sedel na busu, sem se le domislil, da je to morda bil conversation starter. Recimo da bi ji jaz potem rekel nazaj živjo in še pristavil “se poznava?”. Mogoče je tudi pričakovala kaj takega?
Kakorkoli sedaj je že zdavnaj mimo. Jaz sem pa tudi preveč smotan, da bi se uspel na licu mesta domislit in obrnit situacjo v svojo smer.

 

Pomojem bom moral doživet še nekaj takšnih “close encounters of the third kind”, da se bom naučil ustrezno regairat. Ljudje ste čudni. You talk to strangers.

  1. Ja marširam, moja hoja je bolj podobna marširanju kot normalni hoji [↩]
  2. kot sem vedno [↩]

Little exercise

It’s easy to make a good photo if you have such a beautiful sunset as you can see below. Sunsets are corny.

 

I was out, with my friend, on fishing today. We tried to catch some bass but were unsuccessful. Conditions were not right, so we knew we had a little chance for success  but tried to catch something anyway. Clear water, extremely low tide.

Oh well, if nothing we at least had some exercise. I tried something that resembles shore jigging the most, you take a cast master, cast it as far as you can and then jig it back. I tell you it is hard and painful job.

Black bream on artificals

Have a look at that awesome Black bream fishing on Maria lures. I wish we had black bream in our waters.
Hm…In fact, we do, not a Black bream but its “cousin”, White sea bream (Diplodus Sargus) also called Sargo in Italian.

Unfortunately it is not very common, and fishing1 for it is either waste of time or one must know specific spots where they live and feed.

  1. with lures of course [↩]